Leto: 2008

Categories
Politika

Konec demokracije

Bil bil lahko naslov za kakšno knjigo Francisa Fukuyame. Vendar se zadnjih dneh v študentskih krogih dogaja nekaj, kar ustreza naslovu – cele obnove ne bi še enkrat pisal, zato si zgodbo preberite sami in poglejte spodnji video. Torej, zavrnjene kandidature skupini Modrih študentov za volitve v študentski svet na 6 fakultetah, med drugim tudi na naši, Pravni.

Današnja propaganda, ki je zaokrožila po fakulteti:

Sicer nisem bil opredeljen do katere koli strani (Oranžni in Modri), vendar kar se je danes zgodilo na fakulteti, presega meje dobrega okusa. Je drugi dan volitev in ko so edini kandidirajoči ugotovili, da volitve izgubljajo, so se poslužili raznih taktik in zgornja galerija prikazuje eno izmed njih.  Najprej je napisano neko besedilo, ki nas straši, da ne bo več žurk, če ne bo nihče izvoljen (kar ni res, ker bodo pač nove volitve) in še rahlo nategovanje o sklepu sodišča, ki je tudi natisnjeno na zadnjih dveh straneh. Predlagam, da si preberete celoten dokument. Torej, sodišče zavrže predlog za izdajo začasne odrebe zaradi stvarne nepristojnosti, spremni tekst pa govori o celotnem zavrženju (čeprav mislim, da so hoteli reči zavrnitev in ne zavrženje), ker da ni bila v postopku kršena nobena pravica in so vsa dejanja izvedena v skladu s pravili. Kar je seveda bikov iztrebek. To bi lahko razglašali na drugih fakultetah, Pravna ni ravno pravi naslov za površna in zavajujoča natolcevanja. Nasploh pa smo bili od Oranžnih čez cele volitve deležni ‘mehkih’ pritiskov, od že omenjene grožnje, da ne bo več žurov, če ne bodo izvoljeni, do apokaliptičnih napovedi, da fakulteta na bo delovala, ker pač ne bo nihče izvoljen in bo potemtakem študentski svet dve leti samoval. Japajade. Nismo po župci priplavali, zato je že res čas, da se pojavi študentska različica Pahorja in da zmaga z veliko razliko. Z odgovornostjo za spremembe.

Categories
Neuvrščeni

Sej sm vedva, part deux

Pol leta je naokoli in čas je, da zopet analiziramo ekonomsko stanje. Vmes smo zašli v jebeno globalno krizo vsega sploh, čeprav se nekateri ne strinjajo. Tako sem zadnjič obupaval, ker me ni bilo mesec dni nazaj na borzi, da bi kupil Petrol. Hja, če pogledam sedaj spodnjo sliko, se mi nekako dozdeva, da je bolje, da nisem ničesar kupil. Če pa pogledam še spodnjejšo sliko, si pa zaželim, da bi bil mogoče raje kje v Ameriki, saj se je po izglasovanem bailoutu borzni indeks krepko dvignil.

Sedaj pa bodi pameten v tem kapitalizmu (but with a happy face PRESS)!

Categories
Turistika

Kašča Mrlačnik

Sicer nimam navade opisovati vsako oštarijo v katero zaidemo, kakšno spregovorim le o tistih bolj izstopajočih. Preden smo se lahkih nog naokrog odpravili na Brezovico v dotično Kaščo Mrlačnik, se mi je zazdelo, da gremo v neko hočem-biti-malo-fancy-špageterija-sleš-picerija kvazi svetovljansko gostilno, katere so se razpasle po Sloveniji; vsaj po ogledu spletne strani in ponudbe. No, rad se pustim presenetiti, zatorej sem anticipirano nejevoljo začasno odložil v kot.

Med vožnjo se mi je um ustavil pri samem imenu. Kdo, zaboga, da tako kleno slovensko ime gostilni, da si Nemci in Španci fino lomijo jezike ob izgovorjavi? Mrlačnik, Mrlačnik, Mrlačnik… Ah, seveda! Asociacija na Mrlakensteina je neizogibna. Primerjava je jako interesantna, a tam karkoli harrypotterjevskega našli boste ne. Že ob prihodu na parkirišče (zgornji; spodnji je premajhen ter neudoben za obračanje vozil) se pozorno oko ustavi na okusno urejeni Kašči in njeni okolici. Vsekakor zanimanje pritegne polbrat Boogie Ribe, ki v vsej svoji odpadlosti varuje vrtiček, pomaga ji še starošolsko sezidani obrambni zid, kjer so oča kaj hitro dobili ideje za obliko oken ter spretno prikrite ambientne lučke.

Ko se akcija preseli v notranjost, se navdušenje stopnjuje. Enako prijetna je notranjost gostilne, z svetlimi prostori, veliko lesa in visokim stropom, ki pridoda podeželskemu ambientu še dodatno razsežnost. Ljudi je bilo ravno prav, da smo spretno vijugali med stoli do naše prednaročene mize. Hitro smo se zapodili v jedilnik, enako hitro naročili jedi ter jih še hitreje dobili na mizo. Pojedino je slavnostno odprl goveji carpaccio, ki je bil eden izmed boljših, ki sem jih kadarkoli jedel. Tanko meso za spremembno ni kazalo znakov zamrzovanja, parmezan je bil ravno prav zrel, pa tudi rukola ni igrala vloge tropske goščave, med katero se prebijaš do bistva jedi. Zvezda večera je bil goveji pljučni medaljon s tartufi, katerega lahko samo hvalim. Odlično zapečeno meso, saj očitno kuharji še vedno vejo, da je medium samo medium in ne mogoče english ali mogoče kar well-done. Predvsem me je navdušila enakomernost dodajanja toplote, saj ponavadi dobim kakšno mešanico prej naštetih načinov. Celostno podobo so zaključili tartufi v njim lastni omaki, ki pa so bili naribani na dobro vago, tako da so lahko razvili polni okus. Za zgodbo ogljikovih hidratov so pak skrbeli zelo skromni in tanki ravioli, ki pa so vsled trdih robov dajali vtis starosti in/ali gretja v mikrovalovki. Pri sosedu so se širile vonjave taljate, kateri je bilo usojeno, da se postavi v vrsto za pokušanje. Meso prav tako odlično zamojstrovano kot prej, družbo mu je za spremembo delala le zelenjava na žaru.  Veselico je zaključila, uganili ste, sladica – sezonski zavitek; in kaj bo to drugega kot veleznani štrudelj? Ja, takisto ste prav ugotovili, da je bil odličen, vendar zaenkrat boljšega kot domačega še nisem dobil nikjer.

Zaključna misel: zelo zadovoljen, s Konzumovo oceno bi lahko dejal v užitek. Kanček sem se prenaglil z predhodno sodbo o etničnem poreklu gostilne, a sem se uštel, zato jo priporočam. Fotografij ni, ker sem pozabil fotoaparat, cene pa ne povem, ker nisem plačal jaz, ampak slavljenec.