Ni ga čez slabši rojstni dan, ko se zbudiš in zveš, da je umrl veliki Slovenec. Tomaž Humar je bil cel teden poškodovan in ujet nekje na gori Langtang Lirung. Švicarski mojstri so danes ponoči našli mrtvega. Ko smo v začetku tedna izvedeli, da se je Tomaž zopet znašel v težavah, je pol interneta itak planilo v običajen cinizem kaj je pa gori silil. Nekateri so se že pritoževali, da bomo spet zapravljali denar za reševanje. Malo treznosti je vpeljal Jonas na twitterju. Ja, kdo pa bo rinil tja gor, če ne mi? On gre tja, da lahko mi ležimo na kavču. Kaj pa je treba Räikkönenu divjati čez ovinke pri 300 kilometrih na uro in cvreti gume ter lokati nezaslišane količine goriva? Šport (take) vrste ostali zelo težko razumemo, posamezniku verjetno pač prinaša tako zadovoljstvo oziroma mu pomeni več kot karkoli na svetu, zatorej bo to počel do (bridkega) konca.
Spomnimo se Tomaža leta 2005, ko je naskakoval Nanga Parbat. S seboj je vlekel množico opreme, kamere in fotiče, da smo sproti trepetali z njim prek spleta. Še spektakularnejše je bilo njegovo reševanje. A ko je spustil tisto vrv s helikopterja, se je zopet znašel pod plazom obtožb (ki so kot ponavadi najbolj povezane z denarjem). Dvomim, da se je tako ekshibicionistično razkazoval svetu zaradi hranjenja ega, mogoče nam je skušal le približati ta šport. Ker je imel dovolj raznih podtikanj, se je odločil, da alpinizem nadaljuje v popolni anonimnosti, zato tudi za zadnji vzpon ni povedal niti bližnjim prijateljem. Viki Grošelj misli, da bi lahko prišli ponj kakšen dan prej, če bi vsaj komu naznanil svoj odhod. Ta misel me skrbi, saj se mi dozdeva, da smo za njegov tragičen konec krivi kar vsi po malem, zaradi obsojanja po medijski odmevnosti Nanga Parbata. In zgornja slika je mogoče zadnji prizor, ki ga je videl. Neznansko lep, a vseeno zadnji. Pri le štiridesetih letih si tega še ne zaslužiš. Pa sam plezat je hotu.