Po rodu sivi žako, po sorodstvenih vezeh moj prijatelj že od mojega osmega leta. Niti ne vem, kako smo ga dobili, je pa podobno zverinico imela že babi, pa sem verjetno težil, da jo hočem tudi jazst. Ja, to je ena izmed tistih ptic, ki odlično govori. Poleg tega oponaša še nebroj vsakodnevnih stvari in te tako meče na finto. Vsekakor zelo zahteven ljubljenček; vedno je rad v središču pozornosti, še rajši se razvaja. Posvetiti mu je treba ogromno časa, sicer ga lahko kaj hitro prime depresija ter si začne puliti perje. Ta proces je zelo težko obrniti, zato je bolje, da do njega niti ne pride.
Danes sem z Jakom naredil en kratek photosession, ker sem ugotovil, da v bistvu nimam kakšne prave njegove fotografije. Velikega fotiča se je malo bal, a je že kmalu padal v poze vredne Janice Dickinson. Kar malo preveč živahen je bil, saj je v slabo osvetljeni sobi z zaslonko 1,4 zelo težko loviti pravi fokus. Nekaj fotk je le uspelo in jih prilagam spodaj. Malo sem mu podturil že plod rožičevca, da so bile poze bolj razgibane, a je ta sadež nasploh njegova najljubša igrača, pa še hitro jo lahko zmelje v prafaktorje. Preostanek časa je hitro izkoristil za kukanje v svojo hišo (votlo deblo), ker je do nje zelo zaščitniški in nima rad, da mu kdo kaj rije okrog domovanja.
