Ko takole gledam zmagovalce resničnostih šovov, ugotavljam, da je Leto medkulturnega dialoga zelo uspelo. Lansko leto je Andrej Novak v potovalko zadegal 75 tisoč bruseljčanov in odpeketal v Avstralijo, letos pa je jebenih 92 jurjev pograbil Naske Mehić, ki pa se tudi ne hvali ravno s slovenskim pedigrejem.
Bedna je država, v kateri so ljudje čaščeni in slavni samo zato, ker zelo dolgo preživijo zaprti v kvazi hiši kot pozabljeni psi pri konjedercu.
Folk je načeloma glup™.
… je nekaj, kar ne obstaja, pravi ata Serpentinšek. Kot že veste vsi, razen sirote Jerice, se z današnjim dnem nadaljuje podebiljevanje podebiljenih. Začel se je največja žalitev za zdravo pamet vseh časov, большой брат1. Še bolj povprečen, še bolj navaden in še bolj poneumljajoč kot kdaj koli prej. To nazorno pokaže že izbira kandidatov, da tistega predhodnega castinga sploh ne omenjam. Prisilil sem se, da sem danes ta presežek televizijske umetnosti gledal urico in pol, s tem da sem stalno padal v spanec in je bila moja možganska aktivnost manjša, kot če bi gledal pšenico. Za packa dneva razglašam Gačanoviča s spermo in neslanimi spolnimi šalami, za uspeh dneva pa vsekakor očitno vsem nevidne stopnice sredi studia, kjer se vsaka kandidatka konjsko spodtakne in si s tem uniči še zadnjo merico ugleda. No, seveda ne dvomim, da bo šov zopet podrl vse rekorde, vsekakor jih je že z obljubljeno nagrado. 1000 bruseljčanov na dan se za zmagovalca ne sliši slabo, medtem ko lahko vsi ostali samo pokadijo penis in si zaradi jeze/razočaranosti za vzgled vzamejo Britney Spears pri frizerju. Še vedno mi ne bo nikoli jasno, kako je nekdo lahko tako umsko izzvan, da se prostovoljno pusti za jebenih 92 dni zapreti v neko kao provizorično hišo, ki je itak le olepšana proizvodna hala. Pri tem pa trpi kršitve osnovnih (ustavnih) pravic, kot so gibanje, obveščenost, komuniciranje, spodobno življenje. Biti zaprt v zelo izvirno oblikovani škatli s tropom primitivcev, živeti ob mrzli vodi in instant paštah (ker ima itak vsak dve levi roki oziroma štiri desne noge), pri tem pa se izolirati od dnevnega dogajanja in zapovrh izpolnjevati horentno redundantne naloge samo zato, da ti potem kot kuri na farmi vržejo priboljšek v skledo, je seveda toliko zanimivo kot gledanje filmov danskih avantgardnih umetnikov, ki posnamejo enoten šesturen kader o zorenju malin. Nato lahko kot zmagovalec vzameš svojo kepico iztrebka ter jo sotekmovalcu vehementno razmažeš čez betico, pri tem pa se živalsko dereš: “Who’s the fool now, biotch?!”. Ja, vse za svojih pet minut slave. In kot ugotavlja neka prijavljena, bo to odlična odskočna deska za medijsko prepoznavnost. Seveda, če je tvoj cilj postati poulična cipa. Sploh sem pa vesel za tistega poklicnega gasilca, ki bo slavo izkoristil zato, da bo doma štartal kmečki turizem. Evo Vam idejo za Kmetijo 2. Upam le, da mu bo na koncu ostalo še za kakšen silikonski parček! Ane, Osenarca (ki je sicer pregrešna misel vsakega moškega, a le dokler ima zaprta usta, zato predlagam, da ostane pri poziranju)? To ti je sodobna družba, kot v filmu spodaj ugotavlja starosta Ivan Serpentinšek. Oglejte si ga v celoti, nato pa sledijo nasveti za … šoping!
Delo osvobaja ali kot bi rekli naši pradedje: Arbeit macht frei.