Ali pa raje pol-ukradeno nanizanko Brat bratu, ki stane 1,5 mio EUR, ter nam zato ukinejo Resnično resničnost, ker ne morejo skupaj napraskati 50.000 EUR? Čeprav se mi nekako dozdeva, da je to bolj izgovor, da nacionalko spremenijo v avtopralnico za možgane, tako kot je sedaj priljubljeno odpuščati delavce ob “svetovni krizi”.
Kakor koli, vsake toliko se zasmejem/načudim bizarnostim našim strokovnjakom, ko se hočejo ukvarjati z računalništvom ali internetom – v današnjem primeru bo to odvetniški poklic. Odvetnica Sandra Cico je kot zastopnica Združenja za zaščito avdio-vizualnih del nekaterim (kje je T-2, naprimer???) slovenskim ponudnikom dostopa do interneta poslala spodnje dva lističa, v katerem zahteva preprečitev dostopa do torrent sledilnika PirateBay.org. Na voljo jim da 24 ur, nato jim zagrozi s pravdnim in kazenskim postopkom.
Razumem poklic odvetnika in želje njihovih strank, sploh če se kateremu obeta kupček denarja. Vendar je ta ‘dopis’ zgrešen tako s pravniškega kot tehničnega vidika. OK, pohvale dobijo, ker očitno vejo, kaj je IP range in kaj sledilnik, za vse drugo pak ne vem, ali naj okrivim neznanje odvetniške pisarne ali tečnarjenje Združenja1. Sam si take zahteve nikoli ne bi upal poslati, četudi bi bili lokalni faktorji močni zelo vztrajni.
Prepoved interneta oziroma njegovih delov je smešna, nemogoča ter rahlo totalitaristična. Vsi se spomnimo, ko je udarila udba.net – masovno smo pretakali trume poskeniranih seznamov, tam iskali naše sovražnike in čez nekaj dni nas preseneti jebena “zatemnitev”. Seveda smo se pravi geeki znašli ter zajahali kakšen politično nekorekten proxy in zopet nemoteno špegali v hudomušno zgodovino Danila Potnika, Zmaga Padalca in Ivana Janše. Torej je zahteva po prepovedi določene strani zelo neučinkovita, hkrati pa še nedemokratična – če me spomin ne vara, plačujem za nemoten dostop do vsega spleta; če je kdo tam storil kar koli protipravnega, pa naj se spravijo nadenj, ostale uporabnike pustite na miru.
Pravniški vidik zna biti problematičen posebej zato, ker (kot smo že navajeni) ta tematika ni dovolj precizno urejena s predpisi, kaj šele da bi poznali obsežno prakso. Zahteva je po svoje zanimiva, ker nalaga ponudnikom dostopa do interneta, da prepovejo neko stran, kot da ti imajo kaj z njo (na Švedskem, halo?!). Stari slovenski kazenski zakonik je poznal lep institut, kaskadna odgovornost. Sicer je šlo res le za odgovorne urednike, tiskarje ipd., a lahko bi se zgledovali po tem vzorcu. Seveda, če skropucalo KZ-1 ne bi v celoti ukinilo kaskadne odgovornosti. Zakaj? Hja, odgovor ministra je enako “prepričljiv” kot ukinitev relativnih zastaralnih rokov.
Odgovornost na internetu bi šla nekako tako: najprej seveda odgovarja avtor, čigar ugotavljanje lahko na internetu postane cel projekt, saj je orodij za anonimizacijo ogromno. Drugi na vrsti bi bil skrbnik spletne strani. Tu ne gre ravno za webmasterja per se, bolj imam v mislih kak SiOL s svojim gnezdom blogov, ki jih pri njem lahko odpre kdor koli. Če še do tega ne bi mogli oziroma bi se skrival na Filipinih, bi v poštev prišel lastnik domene, seveda v zelo skrajnih primerih. Nekako tu se za moj okus vse konča. Vsekakor se to konča pred ponudniki dostopa do interneta, ker je prvič preprosto preveč prometa, da bi lahko kdo nadzoroval vse svoje naročnike, drugič je ta zahteva absurdna, ker so potemtakem npr. za nelegalno pretakanje avtorskih vsebin prek PirateBaya odgovorni vsi ponudniki na svetu, katerih naročniki pač po komunistično delijo med sabo igre, glasbo, programe, porniče. Podobno kot bi potnikih na vlakih leta 2004 v Madridu tožili železniško podjetje, ker so pač tjakaj bombo nastavili teroristi. Ponudniki le ponujajo dostop do interneta in ni logike, da bi imeli kaj z nečim, kar nekdo ustvari ter da na strežnik na drugem koncu Zemlje.
Za konec še razmislek vsem nadobudnim slovenskim gusarjem – NJIHOVA odgovornost pri tankanju nelegalnih vsebin iz raznih trackerjev. Vse preveč jih je pogumnih, ker doslej v Sloveniji še ni bilo resnih/masovnih/odmevnih policijskih akcij uperjenih v koga drugega kot preprodajalce, zato po forumih vpijejo in se tolčejo po prsih, da jim nihče nič ne more, hkrati še navajajo neke direktive in predpise EU. Naj vas razočaram, o, dragi sotrpini. Kazenski zakonik (tudi nov, čudno, da niso ukinili še teh stvari) pozna kršenje avtorskih in drugih pravic, na kar se že sklicuje Sandra Cico – 148. in 149. člen KZ-1 sta priporočljivo branje. Temu dodajte še 38. člen – pomoč (pri kaznivem dejanju) in imate storilca, nelegalne vsebine pretakajoč s spleta. To velja za vse “navadne” pirate kot tudi za imetnike sledilnikov (Filebits, Partis, Slobytes itd.). To je sicer res le teoretični konstrukt in tudi sam si ne predstavljam slovenskih policistov in tožilcev gledati v trume podatkov na zaseženih računalnikih ali kako na sodišču sedi 12 geekov. Navsezadnje pa se morda lahko nadejamo live blogginga, heh.
Glede teh društev se mi zdi, da jih mamo v Sloveniji kar veliko, čeprav večine časa od njih ni slišati kaj pametnega, bolj mešanje zraka pa to. [↩]
Varuje jo Urad za varstvo konkurence, hehe. S tem organčičem s(m)o imeli opravka še največ v zadnjem letu, ko je kar nekako odvrgel plenice in si pogumno izboril medijski prostor. Janševa teorija o tem je, da so šele sedaj lahko dovolj izobrazili kadre (Jani Soršak & Co.) in jim priskrbeli potrebno opremo, moja teorija pa je, da je od prejšnjih volitev organ bil bolj pod mizo, ker so ga tam potrebovali za določene posle, pred volitvami pa so ga nato poslali v mesarsko klanje za osvajanje političnih točk, češ, kako se odhajajoča vlada bojuje z državnimi sovražniki in priležnicami kapitala.
Šalo na stran, bolj zanimivi sta dve odločbi, ki sta me pozitivno presenetili. Prva se nanaša na Telekom Slovenije.
31.03.08
Telekom
Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence, Kotnikova 28, Ljubljana, je dne 31. 3. 2008 izdal odločbo z naslednjim izrekom:
Telekom Slovenije d.d., Cigaletova 15, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: Telekom Slovenije), je v časovnem obdobju od 17. 1. 2001 do 5. 9. 2005 zlorabljal prevladujoči položaj na medoperaterskem trgu ADSL širokopasovnega dostopa z bitnim tokom preko bakrenega omrežja v Republiki Sloveniji s tem, da je operaterjem v Republiki Sloveniji, ki so v obdobju od 17. 1. 2001 do 5. 9. 2005 nudili ADSL širokopasovni dostop končnim uporabnikom preko bakrenega omrežja v lasti Telekoma Slovenije, na podlagi Splošnih pogojev za opravljanje storitev v dostopovnem omrežju ADSL, sprejetih s strani uprave Telekoma Slovenije dne 17. 1. 2001, neupravičeno pogojeval vzpostavitev ADSL povezave in priključka preko svojega omrežja pri končnih uporabnikih, s sprejemom dodatnega pogoja, in sicer predhodne vzpostavitve ISDN priključka, katerega so morali končni uporabniki, ki v času sprejema ponudbe za ADSL dostop niso imeli predhodno sklenjenega naročniškega razmerja s Telekomom Slovenije za ISDN priključek, sami predhodno zakupiti pri Telekomu Slovenije, čeprav tehnično to ni bil nujen pogoj za vzpostavitev ADSL povezave in priključka. Ker je imel Telekom Slovenije, v času od 17. 1. 2001 do 5. 9. 2005 prevladujoč položaj na medoperaterskem trgu ADSL širokopasovnega dostopa z bitnim tokom preko bakrenega omrežja, so operaterji, če so hoteli nuditi ADSL širokopasovni dostop končnim uporabnikom, preko bakrenega omrežja v lasti Telekoma Slovenije, morali pristati na to, da jim je Telekom Slovenije šele s tem, ko so končni uporabniki imeli vzpostavljen ISDN priključek, vzpostavil ADSL povezavo in priključek do končnih uporabnikov. Z navedenim ravnanjem je Telekom Slovenije kršil 5. odstavek 10. člena ZPOmK, saj je pogojeval sklepanje pogodb s sprejemom dodatnih obveznosti, ki po svoji naravi in glede na trgovinske običaje niso bile povezane z vsebino teh pogodb.
ADSL je v našo hišico zajadral 14. 02. 2003 in še do danes ostaja nespremenjen (zmigaj rit, T-2!). Seveda smo takrat morali vzeti še ISDN, itak pa o tem takrat nihče ni imel pojma; mislili smo, da je sestavni del interneta. ISDN priključek je bil kar zajeten del celotnega plačila, vsi pa so se obnašali, kot da jim moramo biti hvaležni, da še dobimo zraven ISDN, češ, da nas potiskajo v modernejše čase. Moja rit!
Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana,
Elektro Maribor, Elektro Primorska
Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence je dne 6. 8. 2008 izdal odločbo z naslednjim izrekom:
Družbe Elektro Celje, podjetje za distribucijo električne energije, d.d., Vrunčeva 2a, 3000 Celje, Elektro Gorenjska, podjetje za distribucijo električne energije, d.d., Ulica Mirka Vadnova 3a, 4000 Kranj, Elektro Ljubljana, podjetje za distribucijo električne energije, d.d., Slovenska cesta 58, 1516 Ljubljana, Elektro Maribor, podjetje za distribucijo električne energije, d.d., Vetrinjska ulica 2, 2000 Maribor, in Elektro Primorska, podjetje za distribucijo električne energije, d.d., Erjavčeva 22, 5000 Nova Gorica, so ravnale usklajeno pri zvišanju cen električne energije za gospodinjske odjemalce, saj so zvišanje cen napovedale sočasno, tj. 22. in 23. 11. 2007, v skoraj enakem znesku ter s pričetkom veljavnosti na isti dan, tj. 1. 1. 2008. S tem so navedene družbe preprečevale, ovirale oziroma izkrivljale konkurenco v Republiki Sloveniji.
Ravnanje navedenih družb, opisano v točki 1. zgoraj tega izreka, predstavlja kršitev 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena Pogodbe ES in je prepovedano in nično.
Navedene družbe morajo od dneva vročitve te odločbe prenehati z ravnanji, opisanimi v 1. točki tega izreka.
Izrek odločbe se objavi na spletni strani Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence.
Med postopkom niso nastali posebni stroški.
Zemljiški gospodje so nam vsilili svojo pravico, dobrohotni vladar je to krivico razveljavil in tako je nastal zelo nehvaležen položaj. V roki imaš papir, da so ti nekaj neupravičeno zaračunavali, hkrati moraš neupravičeno obogatitev iztožiti; samo od sebe se ne bo nič vrnilo. S tem ko so elektro gospodarske družbe v istem času dvignile ceno storitvam za okrog 6%, so delovale usklajeno, je določil UVK. Kako torej pridobiti nazaj preplačan ISDN priključek in neuporabni dve telefonski liniji v navezi s 6% previsokimi računi za elektriko?
Najbolj eleganten način je, da pač ne plačamo nekaj nadaljnih položnic, simple ko pasulj. Vendar se tu skriva zagonetka, da nimamo oficielno določeno, koliko imamo pravice zahtevati nazaj, tako da se lahko hitro znajdemo na drugi strani. Na sodišču biti bitko proti Telekomu vsekakor ni prijetno. Komentar z najbolj izvirnim predlogom za postpek vrnitve cekinčkov dobi 3 zrna Cedevite, Uradu pak želim še najprej uspešen boj s tajkuni in izkrivljevalci konkurence, le da sedaj naprej ostanite koherentni ter načelni.
Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo. V vrstah vladne koalicije teh imen ni. Iščite jih pri sebi. Vlada bo posvetila posebno pozornost regionalni delitvi Slovenije, na način, da bo ta regionalna delitev omogočila ne samo čim bolj enakomeren in pravičen razvoj te države, ampak da bo omogočila tudi splošen hitrejši razvoj vseh.
Osnovna tema ali osnovni problem zaradi katerega sem predlagal glasovanje o zaupnici – se še enkrat zahvaljujem za podporo – sicer formalno ni razrešen. Jaz sem razočaran nad tem, da se prav nihče od kolegic in kolegov v opoziciji ni uspel ograditi od blatenja države v tujini, ne samo v Evropski uniji, na naslove po svetu so šle te stvari, ni šlo samo v širšo družino, kar me žal utrjuje v prepričanju, da so ta ravnanja ne samo posredno politično sponzorirana, ampak da so tudi politično organizirana in to je žalostno. To je žalostno. Upam, da je ta razprava vendarle prispevala k temu, da bo izvoz laži v tujino nekoliko manjši. Močno upam.
In močno smo držali z njim pesti, da mu bo uspelo, ko je na dotični način Janez Janša 19. novembra 2007 razgrnil politični (predvolilni?) ekonomski program lustracije menedžerjev ali Kako je Šrot kupil pivovarno. Če vam zgodovinski spomin sega dlje od enega leta oziroma vsaj do JBTZ, potemtakem (še) veste, da smo bili tistega novembra v burnem obdobju, ko je Janša s celotno vladno ekipo namrdnil surlo do Tadž Mahala, iz peskovnika pobral kanglico in lopatko ter opoziciji “zagrozil”, da bo vlada odstopila, še preden bomo predsedovali EU. Bohnedej, je rekel komunistliberalecdemokrat zunanji minister Dimitrij Rupel. Nato je poslancem le nekako uspelo izglasovati zaupnico, na koncu smo še uspešno izpeljali predsedovanje; izvozno – uvozni saldo si prečitajte tu.
Vse skupaj naj bi zakrivil Blaž Zgaga (ki je že zakrivil Depalo vas, Vič-Holmec, orožarsko afero, plakatno afero, afero Orion, afero Falcon, bil je atentator na Mira Petka in nenazadnje je podkupoval Fince v aferi Patria), ko je lansiral novinarsko peticijo 571 in jo 16. oktobra izročil Francetu Cukjatiju. Zgaga je upravičil svoj priimek, nagnojil je štalo vladi, blatil je državo v tujini in fisijsko razcepil novinarje na lažje elemente. Zato so se vrli možje spomnili, da v bistvu medije obvladuje kapital, ta pa jim vsiljuje svoje interese. In zato ker Šrot mlajši prek Šrota starejšega ne mara Janše, naj bi junior tako naščuval celo mašinerijo proti vladi, da bi se je znebil. Ko so pobrskali globlje, so odkrili, da je cela Slovenija med sabo povezana in tako le peščica ljudi diktira vsem medijem. Razen Demokraciji; to obvladuje LDS. Zadeva se je napihnila preko vseh robov, zato je Mladina čutila potrebo, da obrije norca, in je spesnila spodnjo kitico, ki nekako povzema vso mineštro:
DRAGO JANŠAR
Tajkun, sin Kučanmara, boj krvavi
Že dolgo bije za lastnine vero,
Se z Žugljem Mate več mu v bran ne stavi.
Šest mescev moči tla gnojnice reka,
Tajkunec kar redi tajkunca brata,
Kako strašna pogoltnost je človeka.
Bojuje se najmlajši med junaki, za vero stranke,
Lepo bog’njo Urško,
Za provizije, za gradove pod oblaki.
Sicer smo tajkune poznali že prej, nenazadnje smo se 17 let nazaj odločili za kapitalizem, a do sedaj to očitno ni bil problem – ne da ni bilo odkupov in izsiljevanja delavcev, le dovolj drugih kosti so imeli za glodat v Državnem zboru. Letos pa se je zgodilo nekaj dogodkov, ki so bili prav prikladni, da jih napolnijo s suspenzom ter dramaturško strahovlado. Tako je 12. februarja kot Airbus na pristajalno stezo med nas udarila gradbena afera Čista lopata, kjer so glavni akterji Ivan Zidar, Dušan Černigoj in Hilda Tovšak. Šlo naj bi za dogovarjanje o umazanih poslih okrog gradnje brniškega stolpa. Kazenski postopek še zdaleč ni zaključen, zato se pustimo presenetiti, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo (upam, da ne le med in mleko). Vsekakor pa je nekaj mesecev po eksploziji zanimivo opazovati, kako se je v bistvu cela aferica kar nekako sama od sebe pometla pod tepih tišine, ker se je izkazalo, da je pri vsem tem vpleten še kdo, ki ima nekaj vez pri oblasti. Prav z zanimanjem opazujem ves mir okoli Čiste lopate; ko so Zidarja vlekli v marico pa potem spet vun, se je govorilo, da je vsa zadeva v preiskavi. Če pogledamo 185. člen Zakona o kazenskem postopku, bi se zadeva že zdavnaj morala končati – očitno je bila aretacija tam res le za politične namene.
185. člen
(1) Če preiskava ni končana v šestih mesecih, mora preiskovalni sodnik obvestiti predsednika sodišča, zakaj preiskava še ni končana.
(2) Predsednik sodišča ukrene, kar je potrebno, da se preiskava konča.
Tu bi spet lahko problematizirali o odvzemu prostosti oziroma ali je bil pripor sploh upravičen? Zagotovitev prisotnosti po 307. členu še ni bila potrebna, da so izpolnjeni pogoji po 201. členu pa tudi nisem v celoti prepričan.
201. člen
(1) Če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme pripor zoper njo odrediti:
1) če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila;
2) če je upravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce;
3) če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.
(2) V primeru iz 1. točke prejšnjega odstavka traja pripor, ki je bil odrejen samo zato, ker ni bilo mogoče ugotoviti istovetnosti osebe, toliko časa, dokler istovetnost ni ugotovljena. V primeru iz 2. točke prejšnjega odstavka se pripor odpravi, brž ko so zagotovljeni dokazi, zaradi katerih je bil odrejen.
Ja, vem. Politična motivacija, zatorej lahko upamo, da bomo na volitvah izbrali novo politiko in mišljenje. Udrihanje po SCTju se je nadaljevalo čez celo leto; najprej s šentviškimpredorom, vmes se je prikradel še Boštjan Penko, nato so poslušnost odpovedala dvigala v še sveži Pediatrični kliniki. Sedaj se po SCT kolobociji pozornost usmerja na Finsko, Patrio in Milana M. Cvikla. Janša je tokrat že tretjič izpadel žrtev – zatorej upajmo, da uspe. V tretjič gre Rado, pravijo. Če ne, pa Žerjav. Hec.
Ker smo poprej že načeli pravno temo kazenskega postopka, se sedaj iz čistega dolgčasa in zatohlosti posvetimo še drugi: imuniteti. Neredko sem slišal razne očitke Dušanu Černigoju, kako da se lahko izogne vsem postopkom z lahkoto, saj ima imuniteto. Takih komplimentov je često deležen tudi večni poslanec Zmago Jelinčič.
Torej, imuniteto zagotavlja Ustava RS v 83. in 100. členu:
83. člen
(poslanska imuniteta)
Poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles.
Poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let.
Državni zbor lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju iz prejšnjega odstavka.
100. člen
(nezdružljivost funkcije in imuniteta)
Član državnega sveta ne sme biti hkrati poslanec v državnem zboru.
Člani državnega sveta uživajo enako imuniteto kakor poslanci. O imuniteti odloča državni svet.
Za začetek povejmo, da enako imuniteto v Sloveniji uživajo poslanci Državnega zbora, člani Državnega sveta ter sodniki Ustavnega sodišča. Imuniteta je privilegij posameznika, da je izvzet iz uporabe določenih pravnih predpisov. Ratio legis je v tem, da se članom in organu omogoči neodvisno in nemoteno delovanje pri opravljanju funkcije, v katero so bili izvoljeni. Po 83. členu imajo člani materialno in procesno imuniteto.
Materialna omogoča svobodno nastopanje, govorjenje, kritiziranje, glasovanje in izražanje mnenja, ne da bi bil za to poklican na odgovornost, priprt ali kaznovan. Ta imuniteta izključuje le kazensko odgovornost, ne pa tudi druge (npr. odškodninsko). Materialna imuniteta je poklicna, a absolutna. Kazensko odgovoren ni član le za kazniva dejanja, ki ji izvrši pri opravljanju svoje funkcije, vendar traja za čas mandata in tudi po njegovem izteku. Nihče se ji ne more odreči.
Procesna imuniteta pod določenimi pogoji varuje pred odvzemom svobode in kazenskim postopkom za kazniva dejanja, ki niso neposredno povezana z opravljanjem funkcije. Tu se ne izključuje kazenske odgovornosti, le možnost odvzema prostosti/uvedbe kazenskega postopka brez dovoljenja organa, v katerem je član. Dovoljenje organa je potrebno:
za odreditev pripora članu, četudi se ne sklicuje na imuniteto
za začetek kazenskega postopka, le če se na imuniteto sklicuje
Razlog je v tem, da pripor pomeni odvzem prostosti, kazenski postopek pa ne ovira nujno opravljanje funkcije članu.
Dovoljenje organa pa ni potrebno:
za začetek kazenskega postopka, če se član ne sklicuje na imuniteto
za odreditev pripora/začetek kazenskega postopka proti članu, ki je bil zaloten pri kazenivem dejanju, za katerega je predpisana kazen nad pet let zapora, četudi se sklicuje na imuniteto
Izjemoma in ob utemeljenih argumentih organ lahko naknadno prizna imuniteto članu, proti kateremu se je začel kazenski postopek, pa se ta ni skliceval na imuniteto oziroma če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katerega je zagrožena kaznen nad pet let zapora. Za razliko od materialne je procesna relativna; torej varuje člana le dokler traja njegova funkcija, a je procesna hkrati nepoklicna. Procesna varuje le pred uvedbo pripora (in ne pred vsakim odvzemom prostosti) ter pred kazenskim postopkom (ne pa pred prekrški, disciplinskimi ter civilnimi postopki). O imuniteti poslancev in sodnikov Ustavnega sodišča odloča državni zbor, o državnih svetnikih pa Državni svet sam.
Spodnja galerija služi za ponazoritev slovenskega fenomena tajkunizacije. Avtorja ne poznam, zato naj se le oglasi. Fotografije so nastale na Pivu in cvetju, koalicija pa jih je pograbila za negativno kampanjo kot Mujo mesno pito. Presodite sami.
