28.05.2009 Toksini v školjkah
Zaradi ugotovljene prisotnosti toksina DSP – lipofilnega toksina v školjkah je uradni veterinar VURS danes, 28. 5. 2009, zaprl vsa tri gojišča (Debeli rtič, Strunjanski zaliv in Piranski zaliv) in prepovedal promet z užitnimi klapavicami (Mytilus Galloprovincialis). Prepoved velja do nadaljnjega.
Potrošnike pozivamo, da školjke kupujejo le od registriranih trgovcev s školjkami.
In krivci? Hja, kar poglejte si ekskluziven posnetek zgoraj. Seveda, kaj pa drugega, ko nam v Piranski zaliv serjejo politiki (da reke Pad niti ne omenjam)! Da me ne boste obtožili politične nekorektnosti – naših tam ni, ker je ozemlje sporno in se dogovarjajo, o najboljšem pristopu (v morju se le svaljka mnogo umazanij). Toliko torej o reševanju južne meje ((Kdo je tisti pod Mesićevimi nogami? Ne vem, identitete ni želel razkriti. Ugibajte sami, predloge sprejemam v komentarjih)). Aja, Jandroković ponosni nosi majico revije Mladina “Jadran je naš”. Če so pa školjke zaprte, pa priporočam ekspurgacijo z Donatom Mg. Sicer pa, se kdo še spomni spodnje pesmi?
Prisluhni školjki, vanjo ujet je,
Prisluhni školjki, v njej polejte ti šumi, Na uho te vabi, prisluhni vanjo,
Tako igrati vabi te za sanjami.
Takole sem oni dan preletaval arhiv starih filmčkov iz oddaje Radio Ga-Ga in sem naletel na tistega, ko Ivan Serpentinšek govori o ozvočevanju štal (še prej pa mastno užali Salome: najprej se odloč as baba as dec pol boš pa govoriVO!). Film si oglejte spodaj; govori pa o tem, kako je Ivan že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ozvočeval hleve (Milkin je bil med prvimi!). Z 12 wattnim zvočnikom je že takrat ustvaril Dolby Surround, in sicer tako da je Srečo Katona držal zvočnik ter tekal po hlevu, da je bil zvok vse prisoten. Od takrat izvira tudi geografsko zaščiteno poreklo pršuta, ki je na zvoku sušen (za pojasnila glej film). Serpentinšek razlaga, da je preizkusil glasbo od Ivana Brahmsa iz Kungote, prek Globokarja, Matičiča, Štajerskih 7, do Avsenika, Slaka in Fantov z vsemi vetrovi z vseh vetrov, a z nobenim ni dosegel večjega uspeha. Posrečilo se mu je šele z elektroakustiko Bora Turela.
Najprej sem mislil, da se Šarec šali in da je tega Turela sam ustvaril v svoji glavi. Nato sem za hec povprašal strica Googla, ki mi je povedal, da je to znan slovenski (avantgardni) skladatelj. Ker mi je taka glasba blizu, sem poiskal po raznih trgovinah, kje bi se dalo kupiti kaj njegovih del. Ker nisem našel nikjer čisto nič (dela so že “stara” in tudi pretiranega povpraševanja si ne morem predstavljati), sem gospodu poslal prijazno e-pošto, da ga pobaram, če on kaj ve, kje bi se dalo kaj materiala dobiti. Odgovoril je, da ima Aedona in Brez hitrosti brez hrupa doma in da mi jih podari, le če povem naslov! Noro. Očitno imam pri glasbenikih vedno srečo; se še spomnite glede K4 Formata 07? Edinole Zvočne pripovedi bom moral lastnoročno poiskati – najverjetneje v Muzikalijah na Trgu francoske revolucije 6. In ko sem že pri tem – note to self: v knjižnici Otona Župančiča si izposodi Oscilacije v ateljeju! Turelova glasba je fenomenalna, seveda, če ti je tak stil všeč. Eksperimentalno, atonalno, naravno, sveže. Pridodajam še nekaj sličic in seznam glasbe.
AEDON
Instrument And Tape / Instrument in trak – CD 1
The Endless Loop – For Flute And Tape / Nedokončana zanka (1983)
The Spiral – For Piano, Tape And Live Electronics / Spirala (1986)
From The Trunk Of The Trumpet – For Trumpet And Tape / Iz trupa trombe (1988)
The Intermediary Spaces – For Recorders And Tape / Vmesni prostori (2003)
Ars Acustica, Radio Art – CD 2
The Lands Of Lost Sounds / Dežele izgubljenih zvokov (2002)
Between Words And Silence / Med besedami in tišino (2002)
The Requiem / Rekviem (1992)
BREZ HITROSTI BREZ HRUPA / BEYOND NOISE AND HASTE (SOUND LANDSCAPES)
Torej, včerajšnja ekskurzija ((Lapuh, Jereb avtobus, neslane šale, znani obrazi)) je uspela tudi v drugo. Tako kot v prvo, smo se tudi tokrat (pridodan še Bitenc) odpravili s KŠKjevci. Kar sem zapisal že prej, še vedno velja, zatorej bo ta post namenjen bolj fotografiji, kot pa kritiki, ker se ni v bistvu nič kaj spremenilo. Razen mogoče tega, da so nekatere stranske proge napačno označene. Sicer so odprte, tudi snega je dovolj, a niso steptane, zatorej sem na njih s svojimi kratkimi smučkami (Elan Integra 99) veselo lovil zajce, da sem bil na koncu ves pretresen in hrbet me še sedaj boli. Zategadelj je bila to zelo verjetno moja zadnja smuka z omenjenimi dilcami, doma se že svaljkajo bleščeče nove Elanke. Po 7 letih si lahko privoščim kaj novega, rajt?
To so bile fotografije, ki so seveda superiorne prejšnjim, ker niso posnete z mobilnim telefonom, svoje pak pridoda tudi Photoshop. Spodaj dodajam še fabulozne panorame, slikane po celem smučišču. V zgornjo galerijo jih nekako nisem mogel vpreči, ker WordPress očitno slabo prebavlja zelo velike fotografije. Kakor koli, napasite si oči in pustite kako misel!
