Devetnajsega decembra so se v našem KUDu zbrali swingerji Meule za praznovanje svojega drugega rojstnega dneva. Tisti dan je bilo še prijetno zimsko vzdušje, ceste in vrtovi so bili pobeljeni. Ta dogodek smo kar vsi po malem navdušujoče pričakovali, saj česa podobnega pri nas še ni bilo. Po zaključenem Dedku Mrazu smo malo počivali, nato pa začeli pripravljati dvorano za prihajajoči žur. Meule se pripravile zakon žur, čeprav je na začetku kazalo, da bo bolj klavrno, a se je (čudno!) nabralo kar nekaj obiskovalcev, tudi iz bližnjih krajev. Vstopnina je bila le simboličen prispevek ali doma spečene dobrote. No, na koncu se je obojega nabralo precej. Poleg plesa so bili še trije dogodki. Najprej smo poslušali Resnico o lindy hopu Charlesa Lindberga, ki je bila parodija na Resnico o Patrii. Nato je sledila iniciacija mlajših članov, ki so tisti dan postali polnokrvne Meule, za konec pa smo zbirali denar za Afriko na licitaciji Meula sendvičev. Pohvale vsem “kupcem”, skupaj so zbrali čez 500 evrov. Moja zadolžitev tokrat je bila tehnične narave, a je bilo te bolj malo, saj jazz band Six to go ni bil ozvočen, zato sem imel dovolj časa, da sem vzel fotoaparat in poslikal dogodek. Swing vsekakor sledi tudi naslednje leto, saj je žur nepopisno dober in tudi vzdušje med akterji fenomenalno.
Kategorija: Visoko
Da, danes je božič, če še kdo drema pod deko. Zato vsako leto (kot se spodobi) doma postavimo smrečico (ki je ne bom kazal, ker ni nič posebnega) ter jaslice. Ne da smo posebej (vraže)verni, vendar nekako ohranjamo tradicijo preteklih let. Pa še kaj je za počet v tem turobnem decembru.
Dolgo časa smo kar improvizirali pod pravo mini smreko, a smo se naveličali obojega; smreka nemarno odvrgla iglasti plašč, figuricam takisto ni bilo po godu, ko so letele vsevdilj od butanja. Zategadelj so se nekega dne oča odločili, da jaslicam postavijo posebno permanentno počivališče. Nato je s časom prišla še ideja, da vse skupaj damo na štiri kolesa ter dvignemo meter od tal. Dodajmo še mlinsko kolo na pravi vodni pogon s črpalko. Pravo kamenje. Storže na lesene konce za simulacijo dreves. Izrezljano odzadno gorovje, vključujoč Storžič in druge pripadnike Kamniško-Savinjskih Alp. Ideje so se kopičile in z izdelkom smo zelo zadovoljni. Ne vem le, kdaj so vmes smuknile palme?
To so prve jasli, katere imam še jaz veselje postavljati, ker so prav prikupne in zelo žive (hej, celo voda nam teče na kolo!). In ko smo nabirali mah ob bližnji reki, smo poleg ogromne zaplate prvega naleteli še na večjo zaplato zvončkov. Vzeli smo še pest slednjih, da nam krasijo mizo.
Srečne praznike vsem!
Jebivetrnost
To sem napisal na anonimno anketo za profesorje, ki smo jo dobili nekega dne v gimnaziji s strani psihologinje. Češ, da jo zanima, kako se učenci počutimo v tej ustanovi. Pa je iz kupa potegnila ravno moj listek, ter se prešerno nasmejala ob moji iskrenosti. Kaj pomeni, seveda vsi vemo. Brezbrižen odnos do zadeve, zaradi katerih so pravzaprav tam in za katere morajo skrbeti.
Na točno isti primerek sem naletel nekaj dni nazaj, ko sem fotkal prečudovito zasneženo popoldne (fotke še sledijo). Namreč pri olševski šoli so nekaj let nazaj obnovili cesto, ki vodi do vasi in pred šolo dodali še opozorilno tablo. Ker smo moderni Evropejci, so dodali še utripajoče luči na sončni pogon.1 A glej ga zlomka, sneg nas je prejšnje dni razveselil, ko ga je zapadlo na tone, hkrati pa je zamedel še sončne zbiralnike vrh opozorilnega znaka. Toliko zapravljenega denarja, a se nato nobenemu od pristojnih ne da trikrat potegniti z metlo, da bi elektronika vsaj zadihala. Upravičenost investicije v lučke je sedaj še tolikanj bolj vprašljiva, že sam znak je več kot dovolj vpadljiv. No, ja, danes je vsaj dež, ki bo končno stopil ta preklemani sneg!
- Mislim, da mi tu ni treba omenjati, da to ni zelo prometna cesta ter da tudi tovarišice učiteljice dobro skrbijo za varnost otrok, navsezadnje sem jaz dober dokaz. [↩]