Hej, dragi, kaj pa ima tale rahlo vulgaren naslov zveze s pivi?1 Več, kot bi si mislili. Saj poznate tisti občutek, ko celo večnost uživate nek izdelek in mislite, da je to zlati standard? Ko na domači rojstnodnevni zabavi vedno odprete radgonsko srebrno in za novo leto radgonsko zlato? Ko palačinkam ne date druge priložnosti, kot le subbalkansko Nutello? Ter ko se v bolj ali manj poletnih dneh nalivate z Zlatorogom in se po treh flaškah zapletate v prepire, ali je boljši od Uniona?
Pri tem pa pozabljate, da je tam zunaj cel nabor kvalitetnejših izkušenj, o katerih le na skrivaj sanjate v domači postelji? Do nedavnega sem bil take plašniške sorte tudi sam, predvsem kar se tiče pivofilstva. Pa saj nam ne gre zameriti; dolgo so nas futrali le s prej omenjenima laškima proizvodoma, angleški lepotci pa so se na dolgo in široko izogibali slovenskih trgovin, kaj šele bufetov, pubov in podobnih okrepčevalnic. No, roko na srce, tudi sedaj je treba z lupo iskati lokale (pa še to skoraj izključno v Prestolnici), kjer strežejo kaj več od Heinekena in Jamesona, a se stanje postopoma izboljšuje.
Tako danes na vrsto pride pivo, ki vsaj meni postavlja nov standard, kakšno mora biti dobro pivo za kvalitetno omočitev grla. Pha, ko se samo spomnim na neumna prepiranja o dvojcu Laško/Union. Profesionalen nasvet: oba sta enakovredno zanič. Današnja zvezda večera je Fullerjev 1845. Številka označuje ustanovitev Fullerjeve pivovarne v Chiswicku. To pivce je bilo prvič izdano leta 1995 ob pivovarnini stopetdesetletnici, a je kmalu postalo neizmerno popularno v Londonu i šire. Ne brez razloga, kajti že flaška je prijetna na pogled; nekaj kar zagotovo manjka slovenskim novoprišlekom.
1845 je klasični ale in veliko bolj uživantski tako za hitro odžejanje kot tudi bolj kontemplativno uživanje, analiziranje ter razpravlanje o barvi ter pookusu s prijatelji. Njegova cvetica ni prav izrazita, a to tudi ne gre pričakovati. Če se potrudite, lahko zavonjate nianse lesa ter temnega sadja. Malo bolj pogumna je glava, a tudi ta se hitro usede in ni prav gosta. Vsekakor najbolj nastopaški sta okus in barva. Mogočna temna jantrna oziroma bakrena ti hitro začarata oči za predolgo strmenje v kozarec. Ob prvem stiku z jezikom se razodane bogata hrastova aroma, ki v dolgem in gozdarskem pookusu preide v domeno plašnih citrusov, karamele in jagodičevja. Vse te izkušnje se svilnato svaljkajo po ustni votlini, dokler grla ne zapusti zadnja kapljica te božanske pijače.
Od ležakov navajenim ustom se najprej rahlo zrola ob novodošlem alu, a se ga kmalu navadijo in zahtevajo v prihodnosti le njega. Tako sem tudi sam prišel na nov standard in upam, da se 1845 razbohoti v vsaki pivnici. Kot je rekel oče: “Nočem več poscanke, dajte mi pravega fanta!”
- Da je hec še večji, sem dotični stavek naključno našel v Slovarju slovenskega knjižnega jezika! [↩]
