Kako je s cincanjem in upanjem na boljše čase/odlaganjem v nedoločenost, sem predaval že v prejšnjem zapisu o praznično okrašeni Ljubljani. Tale zapis je namenjen točno tistemu dnevu, ja. Okoli poldneva me je kar zagrabilo, ker je bil tako lep dan, da sem samo pograbil fotiča in šel ven. Kaj ti pa sploh drugega preostane; pojdi ven in se uči! Zatorej niti ne bom kaj dosti filozofiral tu, pustil vam bom, da si zadovoljite vse estetske potrebe na sledeči galeriji.
Torej, včerajšnja ekskurzija1 je uspela tudi v drugo. Tako kot v prvo, smo se tudi tokrat (pridodan še Bitenc) odpravili s KŠKjevci. Kar sem zapisal že prej, še vedno velja, zatorej bo ta post namenjen bolj fotografiji, kot pa kritiki, ker se ni v bistvu nič kaj spremenilo. Razen mogoče tega, da so nekatere stranske proge napačno označene. Sicer so odprte, tudi snega je dovolj, a niso steptane, zatorej sem na njih s svojimi kratkimi smučkami (Elan Integra 99) veselo lovil zajce, da sem bil na koncu ves pretresen in hrbet me še sedaj boli. Zategadelj je bila to zelo verjetno moja zadnja smuka z omenjenimi dilcami, doma se že svaljkajo bleščeče nove Elanke. Po 7 letih si lahko privoščim kaj novega, rajt?
To so bile fotografije, ki so seveda superiorne prejšnjim, ker niso posnete z mobilnim telefonom, svoje pak pridoda tudi Photoshop. Spodaj dodajam še fabulozne panorame, slikane po celem smučišču. V zgornjo galerijo jih nekako nisem mogel vpreči, ker WordPress očitno slabo prebavlja zelo velike fotografije. Kakor koli, napasite si oči in pustite kako misel!
Po mesecu premora sem se zopet odpravil zarezovat vijuge v belo snov. Tokrat sem se odločil, da se pridružim KŠKjevcem, saj so karte nesramno ugodne, pa še za vse ostalo je poskrbljeno.1 Ker je Heiligenblut kanček dlje in ker smo imeli rahlo nerazgledanega voznika (kar smo izvedeli kasneje) smo se iz Kranja odpravili že ob šestih, tako da sem vstal ob jebeni peti uri.
Med triurno vožnjo se ni dogajalo kaj presenetljivega, saj nas je večina spala. Toda taglavni niso, zato so na radio našopali uspešnice Simone Weiss, ker drugega CDja pač ni bilo. Še vedno bi lahko preprosto ugasnili vse skupaj, a ko že petič v polsnu na nečloveški glasnosti slišiš Malaiko, je to le posebno doživetje. Tako sežgani smo se ob dobri deveti skobacali iz busa, pripravili opremo in se podali do žičnice. Manjša težavica je v tem, da je parkirišče dokaj oddaljeno in je treba v pancerjih prehoditi celo vasico, da prideš do žičnice. Karkorkoli, hitro smo se znašli na vrhu prijetnega smučišča. Že takoj sem bil navdušen, saj je bil sneg prvovrsten in povsod ga je bilo dovolj. Velika večina je bila naravnega in največji užitek je ravno smučanje po neumetnem. Prog je dovolj in tudi dolge so, kar še pridoda k vzdušju. Najbolj pa fascinira pokrajina, saj se nahajaš na gori, ki jo obkrožajo še večje gore in pogled, kamor ti seže oko, je res izjemen. Takenako so kvalitetne vse vlečnice/žičnice/sidra, kajti smučaš lahko prav od najvišje točke pa čisto do dna v Heiligenblut. Posebno posrečen je mavrično obarvan podzemni vlakec, ki te odpelje na drug del smučišča. Ta namreč ni lahko dostopen, tako da nanj prideš le skozi tunel.
Nasploh me je presenetila prijaznost žičničarjev, saj ti skoraj vsak zaželi dobro smuko oziroma na hitro kaj pripomne o lepem vremenu. Vidi se tudi trud ostalih; proge so bile namreč fenomenalno pripravljene in so za razliko od Krvavca zdržale do štirih popoldne. Kupčki so se pojavili proti koncu skupaj z ledenimi ploskvami, zemlje pa ni bilo na spregled. Ja, naravni sneg še vedno zmaga.
Ob šestnajsti uri smo udarili zadnjo smuko, tokrat najdaljšo. Od vrha do podna. Uživantsko. Nato smo se zopet enako hitro skobacali v bus, kjer smo ob pomoči šilca borovničk in drugih omam (čokolada PRESS) zajadrali v triurno vožnjo proti Kranju. Več fotografij se nahaja v galeriji KŠK.
