S Felixom imava kar nekaj skupnega. Na primer prilezla sva na višjo točko kot prejšnjič, potem pa se z otroško naivnostjo in odsotnostjo racionalnih misli predfrontalnega korteksa pognala tja dol, v globino vsakdana. Le za trenutek sva stopila na vrh in dosegla dno. (Kako izgleda izmučen nosač pred vrhom, si poglejte v tem filmčku.)
Malo se hecam, Felixov polet na skoraj 40 kilometrov se z mojim prejšnjemesčnim vzponom na Javorov vrh s kolesom seveda ne da primerjat, čeprav se rad tolažim, da sem pretrpel vsaj pol toliko. Z novim kolesom Specialized Enduro Comp najprej do Jakoba, kjer sva imela zadnjici lepo na sedežih, nato pa še dve uri težaškega vlačenja in nošenja kolesa navkreber. Vse se stokrat poplača na vrhu. Če ne bi bil tako prekleto sfukan, bi ga verjetno odnesel kar do Hudičkovega boršta, Zaplate ali Srednjega vrha. Vendar so mi že s te višine po koncu spusta skoraj odpadle roke, da ne omenjam premalo zategnjenega krmila in cirkuških padcev na robu prepada. Z Žigom sva premaknila meje lastnih sposobnosti, Felix je premaknil meje človeštva. Vse pohvale, kralj!
Med celotno ceremonijo sem razmišljal, kaj bi Felix lahko izustil, preden se požene v neskončno globel. Ker sem bolj mataste sorte danes, mi na misel pride le “To infinity and beyond!”, kar je zelo neumno, ker je prvič vzeto iz Toy Storyja, drugič pa Avstrijec ne bo poletel, ampak se samo zelo hitro bližal Zemlji.
“Sometimes you have to go up really high to understand how small you are” je vsekakor dober navedek, ki ga bodo postavljali ob rob Neilu Armstrongu, vseeno bi se pa bolj nasmejal, če bi izjavil “Hi, I’m Felix Baumgartner. Welcome to Jackass!”
