Oznaka: vlada

Categories
Politika Računalništvo

Kdo se boji odprte kode?

Teden se je prevesil v kislo žlobudro postanega okusa, poleg tega nimam kaj pametnega za počet (beri popivanje in kasnejše vandaliziranje inventarja in/ali tihotapljenje prijateljev v kinodvorano … khm, zberi se!), zatorej sem preganjal dolgčas z brskanjem po spletnih straneh naših preljubih ministrstev. Ja, tudi to zna biti zabavno, saj nemalokrat naletim na kakšne nebuloze, ob katerih se prešerno nasmejim, včasih pak najdem tudi kaj koristnega, enkrat mi je nek podatek prav prišel celo na izpitu! Kak0r koli, danes bo govora o odprti kodi, o kateri sem že razmišljal. Nekje sredi januarja je novodobni poslanec Luka Juri načel temo o nepotrebni požrešnosti javne uprave glede računalniških programov (kako priročno za čas recesije, hehe). Da me ne bo kdo linčal – seveda ni prvi, žolčna debata se je razvila že na blogu bivšega ministra za razvoj Žiga Turka, a Juri je od poslancev prvi (vsaj zdi se mi tako), ki je konkretneje brcnil v osje gnezdo. In tako so trije poslanci – Luka Juri, Matevž Frangež, Dejan Levanič (vsi SD) – v Državnem zboru vložili naslednjo poslansko pobudo ministrici za javno upravo Irmi Pavlinič Krebs:

Zadeva: Pisna poslanska pobuda

V skladu z 240. in 248. členom Poslovnika Državnega zbora vam posredujem pisno poslansko pobudo v zvezi z izvedbo reforme državnih in javnih informacijskih sistemov, ki jo naslavljamo na ministrico za javno upravo go. Irmo Pavlinič Krebs .

S spoštovanjem!

dr. Luka Juri, poslanec Matevž Frangež, poslanec Dejan Levanič, poslanec
V prilogi:
– pisno poslanska pobuda

Ljubljana, 12. januar 2009
Poslanska pobuda ministrici za javno upravo

Spoštovana ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, spodaj podpisani poslanci dajemo pobudo, da skupaj z ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pripravite nacionalni program za izvedbo reforme državnih in javnih informacijskih sistemov tako, da se opusti uporabo plačljivih, licenčnih programov in se preide na odprtokodne rešitve. Na trgu se namreč srečujemo z več programi, ki so po sposobnostih z vidika uporabnika zelo podobni, med njimi pa velja bistvena razlika. Eni produkti so narejeni na komercialni zasnovi, kjer je cilj prodati programsko rešitev in zaslužiti na njej. To do zaprti programi. Pri teh programih avtor odloča o ceni in o poteku razvoja. Drugi tip programske opreme je baziran na odprti kodi, kjer več nepovezanih razvijalcev snuje programsko opremo glede na potrebe uporabnikov. Prosti programi (zasnovani na odprti kodi) so, kakor ime pove, popolnoma brezplačni. Ker te programe razvijajo nepovezani posamezniki (ali podjetja), se le-ti dosti hitreje nadgrajujejo kot komercialne rešitve. In ob vsem tem so za uporabnika še vedno brezplačni. Namen prostih programov ni prodaja, ampak širjenje v javnosti zato, da bi lahko nato preko uporabniške izkušnje zadevo izboljševali ter ponujali storitve, kot so podpora in izobraževanje. Menimo, da bi prehod na odprtokodne rešitve pomenil velik prihranek finančnih sredstev, saj le za nakup programskih licenc državni zbor porabi po naših izračunih več kot pol milijona evrov. Prehod na odprtokodne rešitve sicer predstavlja določene stroške, saj je potrebno kot prvo izobraziti ljudi, ki vzdržujejo informacijske sisteme, nato pa še uporabnike. Ne glede na to je lahko celoten strošek še vedno nižji, kot strošek nakupa licenc za plačljive programe. Namreč, ko bi se ob prehodu enkrat izvedel prvi val izobraževanja, bi nato stalo približno enako ali se uporabnike nauči delati s plačljivimi programi, kot velja danes, ali pa z odprtokodnimi, kot bo – upamo – veljalo jutri. Ob tem pa gre poudariti tudi dejstvo, da bodo porabljena finančna sredstva v tem primeru večinoma ostala v Sloveniji, država bo torej hkrati privarčevala in odprla nova delovna mesta“. Med možnimi programskimi rešitvami, ki bi jih lahko hitro uvedli kot alternativo obstoječimi so spletni brskalnik Mozilla Firefox (namesto Internet Explorer), pisarniška orodja Open Office (namesto Microsoft Office), nadaljnji korak pa bi bil prehod iz programskega okolja Windows na Linux. Ker so predlagane alternative tudi dosti bolj varne z vidika širjenja virusov bi to posledično pomenilo prihranek tudi pri nakupu protivirusne programske opreme.

S spoštovanjem,

dr. Luka Juri, poslanec Matevž Frangež, poslanec Dejan Levanič, poslanec

Pobuda je na mestu in moram reči, da je za poslansko okolje kar pogumna (čeprav me malo spominja na epizodo The Economy Drive angleške nanizanke Yes Minister, priporočam ogled). Začuda je vlada premislila o tem vprašanju in 26. marca je na 19. redni seji izdala naslednje odgovore, ki si jih kar poglejmo lepo po vrsti:

1. Spletni brskalnik
MJU ne vidi težav pri uporabi drugih odprto kodnih brskalnikov za dostop do svetovnega spleta namesto Microsoftovega Internet Explorerja, ki je vključen v skupno licenco z Windowsi, kar pomeni, da tu ni nobenega prihranka. Uporaba drugih brskalnikov pa pogosto prinaša tudi težave pri uporabi obstoječih aplikacij.

Sem mislil, da bomo na volitvah dobili vlado, ki bo vsaj polsposobna glede računalništva oziroma se ne bo sprenevedala pri odgovorih. Prvič,  Internet Explorer je z Windowsi zastonj toliko, kot je zaston 10-delni set Ped Shaper in pilico Nail Shine pri nakupu kompleta PedEgg in Tweeze. Upam, da me razumejo, da nekaj ni kar a priori v redu in zastonj, če je pač v paketu – verjetno licenca za operacijski sistem ni zastonj, kajne? Brez skrbi, da je tja vštet tudi Internet Explorer. Seveda pa njega neuporaba ne bo nič cenejša, a se z uporabo Firefoxa (ali Opere) znebijo mnogih varnostnih pomislekov, kar nas pripelje do druge točke. Tako golo zanašanje oziroma nevednost glede zanesljivosti Internet Explorerja je zaskrbljujoča. Grem stavit, da po celi javni upravi še vedno furajo različico 7, bolj radikalni celo šestico, ki je itak drek od dreka. Že po ogledu Acid3 testa se potrjuje ta teza. Gre za test upoštevanja standardov, ki jih Explorer gladko ne jebe.  In če brskalnik ne upošteva standardov, ga zamenjaš, ne? Napaka! Vso programsko opremo in razvoj aplikacij prirediš njemu, ha! Zatorej ni čudno, da po svetu mnogim programerjem preglavice povzroča dodatno programiranje POSEBEJ za Internet Explorerja, da bo tam ja vse lepo delalo.  Za primer: e-uprava in točka VEM sicer v nezahtevnem načinu dobro delujeta na čemer koli, kar ni IE, vendar na bolj sofisticiranih funkcijah gladko pokleknejo, ker je pač vse razvito v prid IE. Tak jebivetrni odnos še vnaprej sili birokratke in tajnice in šefete in sploh-vse-ki-nimajo-pojma-o-računalnikih, da še IE furajo kar naprej v nedogled. Vedno me zmrazi, ko v neki družbi vidim, da uporabljajo IE na dnevni osnovi. Zakaj potem, mislite, da ima najnovejši IE gumbek za združljivostni način, da pravilno prikazuje strani, narejene posebej za starejše IE? Pomislite.

2. Pisarniška orodja (OpenOffice.org)
MJU tudi ne nasprotuje uporabi OpenOffice.org oziroma njegovih inačic namesto Microsoft Office. Nekateri uporabniki že sedaj uporabljajo to rešitev. Skladno z mednarodnimi standardi, ki opredeljujejo formate za izmenjavo dokumentov, MJU pripravlja pobudo za določitev odprtega standarda ISO/IEC 26300:2006 »Open Document Format for Office Applications (Open Document) v 1.0« kot obveznega standarda za izmenjavo dokumentov znotraj državne uprave Republike Slovenije.

Nekaj koščkov zdrave pameti je še ostalo, vidim. Pohvalna poteza, da “pripravljajo” pobudo. Vsekakor napredek od “razmišljamo o”. Sploh si ne upam predstavljati, koliko bi prihranili, če bi Microsoftu odklopili sesek. Naj tudi za državljane uporabljajo le .odc standard, da mogoče še kdo razmisli o zamenjavi programov.

3. Operacijski sistem na delovnih postajah (LINUX)
Večjo težavo vidimo pri predlagani uvedbi operacijskega sistema LINUX na delovne postaje, kjer je sedaj večinoma v uporabi Microsoft Windows XP. Najprej gre tu za številne aplikacije, ki jih uporabljajo uporabniki v javni upravi, ki so napisane za delovanje v Microsoft Windows okolju. Nato je potrebno upoštevati dejstvi, da je v svetovnem merilu operacijski sistem Microsoft Windows prisoten v več kot 95% vseh delovnih postaj in da del strokovnjakov z informacijsko varnostnega področja meni, da Linux operacijski sistem še ni primeren za končnega uporabnika (vir SANS dec. 2008) zaradi preveč odprte kode in prevelike ranljivosti v primeru množične uporabe ter neustreznega znanja za uporabo le-tega. Pred zamenjavo operacijskega sistema na delovnih postajah je potrebno preveriti pravilnost delovanja vse obstoječe programske opreme v novem okolju, kar praviloma povzroči obsežne prilagoditve te programske opreme, ki so časovno in finančno lahko zelo zahtevne. Ker posamezne institucije v državni upravi RS nimajo enakih delovnih potreb in posledično istih informacijskih rešitev, je zato potrebno vsako institucijo obravnavati kot samostojen problem, kar pomeni velike zahteve tako po kadrih s ustreznim znanjem kot tudi po potrebnih finančnih sredstvih, pri čemer pa je potrebno posebno pozornost posvetiti nemotenemu delovanju posameznih institucij pri prehodu na novo okolje. Brez izvedbe pilotskih projektov v različnih delovnih okoljih pa ne moremo podati ocene trajanja in stroškov takega prehoda.

Aha, torej je odprta koda v OpenOffice.org dovolj dobra, odprta koda Linuxa pa ne? Ker? Prevelika ranljivost?! Halo? Dvomim, da teli kljukci vedo, kaj je odprta koda. Možnost vpogleda v kodo programa že samo po sebi zmanjšuje možnost ranljivosti, sama ranljivost se hitreje opazi, zaradi ogromne skupnosti “razvijalcev” pa se tudi hitro zakrpa. Neprimerno bolje od gigantov tipa MS in Apple, ki nekatere hrošče skrivajo oziroma zanje sploh ne vedo. OK, sam za zamenjavo Windowsev niti nisem zaradi kakšne hude pomanjkljivosti XPjev (s SP3 so prav hudi – Vista, jebi se). Problem je seveda v plačilu licenc, s katerimi nas Mali Mehki dobro obira. Poleg tega bi lahko z uvedbo Linuxa lahko spodbujali domače računalniške strokovnjake, ne pa da ves kapital odteka v Redmond. Glede “posebnosti” programske opreme je odgovor enak kot pri IEju: to je stvar izbire in enomandatne omejenosti vseh vlad, ki odpravljajo posledice namesto vzroka bolezni. Omenja sredstva (katera vse skrbijo) so verjetno bistveno manjša kot ministrstva zapravijo za licence npr. Windowsev. Vem, da jih skrbi kao “odsotnost podpore” pri Linux distribucijah, čeprav to sploh ni res. Za marsikatero težavico se rešitev najde še s pomočjo strica Googla, takisto obstajajo “plačljive” različice Linuxa (SUSE), ki zagotovo ne dosegajo vsote obstoječih licenc.

4. Odprta koda na strežniški infrastrukturi
Pri strežniški infrastrukturi, ki jo ponuja MJU v uporabo drugim uporabnikom v državni upravi, že sedaj v veliki meri uporabljamo inačice Linux operacijskega sistema. Kljub temu, da v veliki meri uporabljamo odprto kodni operacijski sistem za strežnike, MJU še vedno plačuje vzdrževanje programske opreme za te strežnike, saj le tako lahko zagotavljamo ustrezno podporo in nadgradnjo. V celoti vzeto pa so stroški nižji kot pri uporabi Microsoft Windows strežnikov. Poleg uporabe Linux okolja MJU vedno bolj uporablja tudi virtualno okolje ter tako bolje izkorišča strežniško infrastrukturo ter s tem znižuje stroške.

Še en contradictio in adiecto, za katerega razrešitev dam zrno popra iz domačega sira. Kar naenkrat priznajo dovoljšno zrelost Linuxa, da jim poganja strežnike. Ma nea ga seri. Normalno podpiram tako odločitev, v tej izjavi pa se tudi vidi, da se zavedajo nižjih stroškov napram Microsoftu. Za vzdrževanje je pa ja jasno, da plačujete. Si nekako ne predstavljam Pahorja/Erjavca/Jerovška, kako bi lezli po tleh, pretikali kable ter nadgrajevali kernel.

5. Varnost odprto kodnih sistemov

Dejstvo je, da je okolje Microsoft Windows bolj razširjeno in s tem tudi bolj zanimivo za avtorje nezaželene programske kode ter virusov, kar pa ne pomeni, da okolje Linux ni ranljivo. Nasprotno Linux okolje je lahko še bolj ranljivo, saj gre za odprto kodo, kjer je vsakomur dostopna izvorna koda, z širjenjem uporabe se veča tudi zanimanje za zlorabe tega sistema. Tako je zmotno razmišljanje, da smo z uporabo odprto kodnih rešitev varni pred virusi in škodljivo kodo.

Resno, kaj so želeli povedati s tem? Da vsak, ki kupi iMaca ali BlackBerryja, takoj potem leti domov, da ju formatira in nanju naloži Okna? A dej ga no lomt. Jasno, da nič ni 100% varno, a Linux je vseeno stopnjo varnejši od Polken. Je že kdo slišal za Confickerja? Jebeni virus, ki prizadane Okna od različice 2000 do najnovejše 7 (= razpon 9 let)??? Itak, lažje je sedeti na kupčku zaprte kode (za katero v principu niti ne veš, če je to tisto, za kar si plačal prodajalcu, ampak pustimo to) in čakaš, če bo veliki bvana opazil to napako, kamoli izdal kakšen popravek zanjo?! No, ja. Očitno je do pravega razpleta tega zapletenega vprašanja še kar nekaj (tople) vode ter prežvečenega papirja. Se pa vendarle nekaj premika, vsaj glede na stran COKS – Center odprte kode  Slovenije. Projekt celo podpira Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, tako da uradniki nimajo nobenega izgovora več, da jim nihče ne pomaga pri odprtokodnem programju ter da je vse skupaj prezahtevno. Oh, široka obzorja in širjenje le-teh!

Prosimo te, usliši nas.

Categories
Mediji Politika Računalništvo

Pomladna svežina

Čeprav je vreme in obsegajoča ga narava še ne kaže, preveva veter mladosti vsekakor splet ter z njim povezane politike. Letošnjega dvajsetega januarja je oblast v Beli hiši prevzel musliman Neameričan črnec Barack Hussein Obama. Da misli s spremembami zelo resno, je že prvi dan pokazala prenovljena spletna stran Bele hiše (slika dolaj). Vsekakor je zanimiva primerjava s tisto iz leta 2001, ko je bil ustoličen Mali Hodeči Grmiček (takisto slika dolaj). Resda je med njima 8 let in en zjeban svet, a razlika je vseeno zelo nazorna. Bush je bil zadovoljen s štirimi oči iztikajočimi barvami, glupim izbirnikom z razpotegnjenim JPGjem, medtem ko višek “dvosmerne” komunikacije predstavljata ogabna PDFja z No Child Left Behind Actom ter Radio Address By The President. Na drugi strani je Obama poln barvnih prelivov z nežnimi barvami, čudovito serif črkovno vrsto, veliko lesketajočih se površin, dovršenih fotografij, čim večjega sodelovanja državljanov in nasploh web 2.0 kuka iz vseh kotov. Dovolj pove že dejstvo, da so ob prisegi Busha kalkulirali, kako bi se pred Belo hišo gnetlo čim manj ljudekov, so pri Obami bili zaskrbljeni, kam bi lahko stisnili še dodatnih sedemnajst tisoč oboževalcev.

Barack je hipster, šteka, o čem gre na spletu, razume ljudi in zatorej ni prav nič čudno, da je v bistvu postal Predsednik 2.0. Najbolj impresiven je Your Weekly Address, kjer na tedenski osnovi dostavlja propagando širši množici – in to kar prek YouTuba, da izpade še bolj odprt in dovzeten za tehnologijo. Marsikdo se temu namrdne in pravi, naj raje rešuje pizdarijo svetovnih razsežnosti, kot da snema neke filmčke. Vendar se vprašam, če ni ravno to tisto, kar smo prej pogrešali; odprtost, komunikacija, deljenje mnenj? Enako velja za naše območje, kjer sikajo Borutu Pahorju naj si že najame nekoga, ki bo imel odnose z javnostjo. Ali nekaj takega. Meni se zdi bolje, da vsak odgovarja na vprašanja za katera je pristojen, hkrati pa še en dan v tednu posveti širši razpravi, kjer je omogočena daljša debata. Neizmeren korak v prihodnost za razliko od Janeza Janše, ki je še iz preprostega vprašanja moral narediti ciničen cirkus. Predvsem pa pozdravljam obilje vsebine ter splošno boljšo preglednost nad tem, kaj je počel, kaj še bo in koliko rjavcev je trenutno strpal v Guantanamo Bay. Aja? Odstranil, da ga je? Šit. Vezi s preteklo gnusobnostjo administracije se res trgajo, kar dokazuje tudi dvig prepovedi raziskav na izvornih celicah in dvig cenzure nad hišo Joa Bidna na Google Maps.

Kako kaj kaže na domačem političnem parketu? Kar dobro, hvala. Obzorje je jasno, riše se rumena zarja, imamo veter v jadrih, le na oblaku se kaže nekaj umetnih oblačkov … In na tej točki kar naenkrat je blo jasno. Kaj, vprašaj, da zajebali smo krasno, JASNO!1 Kot opažam, je slovenska politika vedno en mandat za ameriško, in lani smo videli že dobre zametke novodobnega spletnega oblikovanja ter uporabe naprednih tehnologij (začelo se je pak s predsedniškimi volitvami leta 2007; predvsem Danilčev blog, ki ga je kmalu opustil, a je vsaj posodobil spletno stran) Nekaj podobnega je kasneje prevzela SD, s svojim RedBookom ter pogostim objavljanjem raznih filmov. Ko so še prevzeli oblast, se je končno začutilo obdobje prenove. Čeprav raznorazne državne ustanove in splošna prva stran še vedno furajo prastaro konformistično formo (in vsebino?), se je posodobila le vladna stran, ki deluje bolj pomlajujoče, akoravno primerjava s prejšnjim mandatom ni tako katastrofalna kot v ameriškem primeru (ja, slika dolaj). Kakor koli, nova oblast, nove spremembe … in vsak upor tiho preraste v revolucijo, ki prinaša novo oblast?… no, khm. Dosedanje nadgradnje tako na spletu kot v posvetu se mi zdijo dobre in dobrodošle bodo še vse ostale, ki bodo sledile temu vzorcu. Za konec le hop na galerijico:

  1. Ali En – Čudna pot, Smetana za frende, 1999 [↩]
Categories
Mediji Politika Pravo

Džamija brez minareta

Je kot slovenska vlada brez Dimitrija Rupla, hehe.1 Tole pišem po ogledu včerajšnjih Trenj. Sicer sem to oddajo nehal gledati že pred časom (predvsem zaradi pomanjkanja kulture in nestrokovnih gostov), a sem se po gromozanskem izlitem žolču černem odločil, da si jih vseeno pogledam, da vidim, iz kje ves ta gnev. Naj zategadelj pristavim svoj piskrček k razpravi.

Bistvo je se je ovijalo okrog Mihaela Jarca, ki hoče razpisati lokalni referendum o gradnji džamije. Sicer točnega vprašanja ne poznam (in ga, kojoti novinarski, tudi niso nikjer objavili – še en dokaz, koliko jih zanima resnica; glavno, da poka!), vendar se mi dozdeva, da noče popolnoma blokirati gradnje džamije, mogoče le kak minaretek in/ali spremljajoče športne objekte. Na to vprašanje ima že podan odgovor Ustavnega sodišča, ki je leta 2004 odločalo o podobnem vprašanju. Takrat je zapisalo:

Sklep lokalne skupnosti, s katerim se razpiše referendum, je splošen akt, s katerim se pozove upravičence, naj na določen dan izjavijo svojo voljo o tem, kar je vsebina referendumskega vprašanja. Ustavno sodišče je pristojno presojati njegovo ustavnost na zahtevo upravičenega predlagatelja.

Pravica do svobodnega izpovedovanja vere iz prvega odstavka 41. člena Ustave vključuje pravico posameznikov in verskih skupnosti, da individualno ali skupinsko izpovedujejo vero v objektih, ki so običajni in splošno sprejeti za njihovo izpovedovanje vere in opravljanje verskih obredov.

Referendumsko odločanje o prostorskih ureditvenih pogojih, katerega namen je preprečiti gradnjo džamije, ne bi pomenilo zgolj odločanja o umeščenosti objekta v prostor, temveč tudi odločanje o tem, ali pripadniki islamske verske skupnosti lahko izpovedujejo svojo vero v džamiji ali ne. Sklep o razpisu takšnega referenduma posega v pravico do svobodnega izpovedovanja vere.

Če poseg v človekovo pravico zasleduje cilj njene omejitve, ne da bi pri tem imel namen varovati druge pravice, je takšen cilj nedopusten glede na tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem je dovoljeno človekove pravice omejiti samo zaradi pravic drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Sklep o razpisu referenduma, katerega cilj je, da se omejuje pravica do svobodnega izpovedovanja vere, kot jo zagotavlja Ustava, ne da bi se pri tem varovale pravice drugih, je zato v neskladju z Ustavo.

35. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je cilj, ki ga zasleduje izpodbijani predpis, omejitev pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave. Takšen cilj pa je glede na tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem se lahko človekove pravice omejijo samo zaradi pravic drugih (in v primerih, ki jih določa ta ustava), nedopusten, ker gre le za namen omejevanja pravice, ne pa za hkratno varstvo pravic drugih.

Zato je 2. točka Sklepa o razpisu referenduma v neskladju s pravico do svobodnega izpovedovanja vere. Tako se poseg izkaže za ustavno nedopusten že na podlagi presoje po t. i. testu legitimnosti, zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati še s presojo njegove prekomernosti.

Torej s predvidenim referendumom ne bo nič.  Čeprav to ni oviralo Zmaga Jelinčiča, da ne bi (kot vedno) zanetil spor2 – čeprav je potem Bećiroviću hladnokrvno rekel v ksiht, da je bedak, ker ga enači s Haiderjem.  Večni plemeniti poslanec je vsekakor zvit kot presta, čeprav ga pametnejši hitro spregledamo. Ko pridobiš nekaj pravnega znanja, izpade prav patetičen, ko se okleva slovenske ustave in ko hoče pridigati Miru Senici, medtem ko slednji gleda zamišljeno preko kamere v daljavo, si v glavi izmišlja sopomenke za sogovornika, pri tem pa ne trzne z očesom.

Zadnje čase je očitno popularno, da se odvetnik angažira pro bono le za zadeve, ki imajo potencial biti medijsko zelo odmevne (Čeferin pri Strojanovih PRESS) – odvetnikom pač ni dovoljeno (samo)oglaševanje. Za newsflash bombo je poskrbel tudi Andrej Saje z izjavo, da želijo islamski skupnosti vse najboljše pri gradnji njihovega objekta, saj si želijo, da imajo vsi enake možnosti glede vere. OK, štekam, da nismo več v 14. stoletju ter da se je tudi Cerkvi uspelo kanček civilizirati in zategadelj ne natikajo več heretikov na kol oziroma jih predajajo posvetni oblasti v kremiranje. Ampak vsaj malo ravsa ne bi škodilo, no. Vsaj kakšna groba opazka o napačnem Bogu, pretty please? No, saj ne, da vsi govorijo, da nasprotna stranka pripada napačnemu Bogu in bomo torej po upoštevanju vseh veroizpovedi vsi skupaj sežgani v Peklu. Ali kaj?

Vrnimo se k džamiji. Sicer kolikor so bili in izpadli debilčki, ima vsak en kanček prav. Če torej združim vse v en (od)stavek. Džamijo bi definitivno potrebovali. V Sloveniji je kar lep odstotek muslimanov in ne vem, kako bi lahko vsem koristilo, če jim odlagamo kraj zbiranja in možnost udejstvovanja svoje vere. Ne smemo si zatiskati oči – v Sloveniji je okrog 50 domačih molilnic, svojo cerkev ima tudi pravoslavna vera. Drugo vprašanje je arhitekturno. Zelo zanimivo je Jelinčič iz naftalina potegnil nek predpis, ki govori o tem, da mora biti stavba od želežniških tirov oddaljena A metrov3.Mora biti primerna za okolico oziroma spoštovati arhitekturne smernice okolice4 Kakor sem obveščen minaret ni obvezen, prav tako ne okrogla oblika osrednje stavbe. Malo me je zmotila tudi slika, ki je prikazovala domnevno džamijo (čeprav še ni opravljen noben razpis/natečaj), okoli katere je kar zajeten kupček športnih ter še drugih objektov. Res je, da sami najbolje vedo, kaj potrebujejo za uresničevanje zapovedi vere in da ima tudi katoliška cerkev zraven še kakšno hišico, kjer se odvija … khm, no, ja … verouk. Vendar tisti predlog s teniškimi igrišči, telovadnico in nogometnim igriščem se mi zdi rahlo pretiran. Sicer bodo navsezadnje vse sami plačevali (beri Arabski Emirati), zatorej naj si privoščijo, če si lahko.

Po tem ogledu nisem nič kaj bolj prepričan, da bom Vrenja Cvrenja Drenja Trenja zopet začel gledati, ker so še na nižjem nivoju kot poprej. Uroš Slak res daje občutek, da take goste avtonomno vabi le zaradi kreganja, saj ko se to razplamti, ga itak ne zna pogasiti oziroma spreobrniti tok pogovora vpitja. Očitno se res ne morejo ničesar dogovoriti oziroma priti do skupnih zaključkov, pomemben je le show, dretje in izpadi debilnosti. Kakor koli, sam sem za džamijo (ne ravno tam in tako, kot si predstavljajo v Trenjih, a počakajmo raje na dejanski razpis) in mislim, da ko bo enkrat zgrajena, bo končno zavladal mir okrog te teme, ki se čisto po nepotrebnem napihuje na razsežnosti galaksije. Za zdaj še nisem nikogar videl, ki bi kamenjal paroha v pravoslavni cerkvi ali da bi kdo zažigal dom sosedu, ker tjakaj vabi prijatelje na molitev.

  1. Expecting something else? 😛 [↩]
  2. Saj sem zato tukaj! [↩]
  3. Se ne spomnim točno, vendar več kakor je predvideno. [↩]
  4. Čeravno se ta v Ljubljani izgublja in išče identiteto, po drugi strani pa niso katoliške cerkve nič bolj “normalne”, le dalj časa so pri nas. [↩]