Categories
Računalništvo Visoko

Za vsakim dežjem posije sonce

Čeprav nas zadnje dni pere kot na sodni dan, Kamničanom pa odnaša strehe. Kakor koli.

Po vsaki težavi, ki mi jo povzroči programje, najdem neko boljšo alternativo in si rečem, da se mi to ne bo ponovilo. Konkretno govorim o WordPressu, s katerim sem imel že kar nekaj težav – preletite značko WordPress. Še največkrat mi nagajajo srajčke in tudi tokrat ni nič drugače.

Na začetku sem preizkušal raznorazne srajčke, nato sem se za nekaj časa ustalil pri fUnique, ki jo je sešil Fredrik Fahlstad. Do njega sem se dokopal zaradi Jonasa, saj jih je slednji nekaj kupil od Fahlstada. Sredi lanske vročine sem se odločil za prenovo v bolj hladne barve in namotal sem prav tako Fahlstadovo srajčko Freedom Blue. Služila mi je dobro; imela je vse, kar sem potreboval ter ni bila nastlana, saj je štos v vsebini bloga, ne v načičkanosti izlgeda le-tega. Zaradi podhranjenosti sem potreboval kopico vtičnikov, pa še widgeti so me nekaj hecali, zato sem nevemtočnokdaj naložil mastodonta K2. Je več kot samo izgled za blog, saj ponuja še nekaj vtičnikov kar priročno nameščenih v samo jedro, tako da odpade razno praskanje po PHPju in slično.

Vsa ta naphanost vendarle ima ceno, kajti srajčka se je ob skoraj vsaki posodobitvi WordPressa sesula sama vase. Najprej ji ni dišal 2.5, ta teden je podlegla novim čarom 2.6. K2 vsebuje nek jako napreden sistem urejanja stranskih stolpcev, ki je jasen samo njihovim avtorjem. Zaradi tega ima ob vsaki posodobitvi WordPressa z njim težave, avtorji pa jih odpravljajo huronsko počasi. Za usposobitev za delovanje z 2.5 so porabili dober mesec. Tako dolgo preprosto ne moreš čakati z luknjastim WordPressom, zatorej je ta teden padla odločitev za prehod na nov, manj problematičen izgled. Izbral sem si očem prijetno, minimalistično ter polno funkcionalno srajčko Paalam, avtorja Sadisha Balasubramaniana. Ponuja vse, kar potrebujem, hkrati je še neznansko lepa. Sedaj se skupaj vsedimo v krog in zmolimo, da mi bo dolgo ter dobro služila, v slabem in v dobrem.

Včeraj sem dokončal dolgo pričakovano About stran, najdete jo v zgornjem izbirniku pod imenom O tem in onem. Upam, da izveste kaj zanimivega/uporabnega 🙂

Categories
Turistika

DA BEDA

Danes smo se po priporočilu znanca in zaradi ocene v Mladini, ki nas je spomnila, da naj ne zavijemo zopet v neko generično gostilno, odpravili v dotično tajsko restavracijo, Da Buda.

Najprej priporočam, da si preberete prej omenjeni članek v Mladini, saj se z njim ne bi mogel bolj strinjati. Neredko so Ilovarjev trio in tudi ostali sladokusci zelo neprizanesljivi do ponudnikov hrane, čeravno se jim na pladnju ne znajde odojek, krvav biftek, žganci z dvojno zabelo ter slivovka v navezi s krepkim teranom. Ne da je s tem kar koli narobe, le oceno sem vzel s tovornjakom soli. In smo se odpravili na Tajsko. Lačni.

Ambient je, kot pravilno ugotavlja druščina okoli Roze Pajk, trendy in fancy. Očitno Japonci in Tajvanci najraje uživajo sushi in tom yum v postmodernističnih domovih, kjer ne manjka brušenega aluminija, ostrih robov in kolosalnih betonskih podpornikov. Seveda ne manjka obvezen kip Bude, ki bdi nad jedače željnimi obiskovalci. Ko si izbereš strateško pozicijo in tja posadiš zadnjico, te spreleti še ena nenavadnost. Zakaj zvočno zaveso ustvarja trendy trip-hop, lounge in pocukrani chillout? Nekako sem se nadejal nekaj sličnega pipi, s katero radi postrežejo Kitajci, a navsezadnje smo tu predvsem zaradi jedače inu pijače, ambient je skorajda drugotnega pomena. Čeprav se doma ne bi branil visoko stiliziranega WCja; tja sem nekajkrat odšel samo zato, da sem na stopnicah lahko voyeursko špegal Netajvancem pod nož in v posode.

Naš trio je sestojil iz treh polnoletnih osebkov1. Šokantno se nam je zdelo, ker smo do tretje ure lahko jedli le kosila, medtem ko je a la carte na voljo le PO tretji uri (?). Nekoliko čuden marketinški pristop, a se nismo dali motiti in iz petkovega izbirnika naročili (slika dolaj):

  • spomladanski zavitki z zelenjavo
  • marinirana piščančja krilca z wasabi omako
  • Pad Thai rezanci s tofujem, zelenjavo, jajcem, arašidi in rakci
  • piščanec z indijskimi oreščki
  • solata s piščancem in ličijevim prelivom

Prva dva sta bila za predjed, lakoto smo odplaknili še vsak z enim ledenim čajem.

Potem pa pridejo na vrsto glavne jedi, kjer pa namesto bohotnosti tajskih okusov dobite slabe približke.

Žal. Resda še nikoli nisem prisostvoval kosilu pri Daengovih, a nekako se mi dozdeva, da tako praznih okusov Tajska le ne pozna. Čeravno so bila krilca začinjena s ščepcem cimeta in je bila omaka pri zelenjavnih zavitkih bolj sladka od sladke pokovke, je vse ostalo bilo, no, prazno. Še tista kvazi wasabi omaka je bila slaba imitacija spenjene in posladkane Thomy majoneze, ako se mi dozdeva, da je pravi wasabi vsaj na stopnji sveže naribanega hrena. Solata s piščancem je bila le to; kot da bi jo naredil doma ter pokapal z limono. Piščanec z indijskimi oreščki je bil zadovoljiv, a z zelo nepretresljivo izbiro zelenjave. Okus omake je zelo spominjal na kakšno kitajsko jed, riž pa je bil (tipično?) posušen in zlepljen. Moji Pad Thai rezanci so bili, na srečo, še najboljši in prijetna učna urica kombinacije okusov, saj limeta, limonska trava, tofu, rakci, jajce ter sladkor očitno dobro sodelujejo. Ledeni čaji so bili izvrstni ter izjemno osvežilni. Kombinacija tedna: zeleno jabolko in meta.

Po glavi smo zapravili 10 EUR, kar se ne sliši veliko, vendar smo le jedli kosila, pa tudi porcije niso, ne vem, kaj. Nad izkušnjo smo malo razočarani, zato bi Budi prisolil Mladinino oceno mirno prebavljeno. Verjetno bi bile jedi a la carte okusnejše, a to še ni izgovor, da so kosila tako medla. Buda, usliši nas!

  1. Počasi dohitevamo Ilovarjev oktet, saj nam je za vzgled. []
Categories
Visoko

Čas za spremembe

Povsod se pozna, da se bližajo volitve. Pustimo zaenkrat državno raven in se spustimo na lokalno.  Letos so po dolgih letih trpljenja vaščanov le začeli obnavljati kulturni dom na Visokem.  Ob prestopu v sveže leto so dorekli načrt in delavci so objekt kmalu okupirali. Do danes so prebarvali stene, saj so bile njih barve primerne samo še za Javni zdravstveni zavod PSIHIATRIČNA BOLNIŠNICA IDRIJA. Všeč mi je tudi to, da so izbrali bolj nevtralno-temne odtenke in ne, recimo, naveze SDS-Šenčur v rumeno-modri opravi. S stropa bingljajo takenako nove zavese, ki so predvsem nekajkrat lažje ter čistejše, kajti prejšnjim pršic ne bi odstranil niti Dormeov ActiGard.

Razsveselili smo se, ko smo izvedeli, da bo sedaj konzola za upravljanje luči/zvoka/masažnih stolov v ozadju in nekoliko dvignjena – sedenje med staromodnimi varovalkami na odru tik za zavesami nam nikoli ni ravno odgovarjalo. Danes sem prišel na skoraj zadnji pregled pred predajo prostorov1. Oder je bil lepo še enkrat pobarvan na mat (prej je svetleča barva brezsramno razkazovala mednožja deklet v krilih), zavese so elegantne, barve sten pa nevsiljive. Luči so močne in končno bomo imeli veselje upravljati z njimi prek Eurolight konzole. Ostala feršterkerija je takisto kvalitetne narave ter izbrana pod budnim očesom elektrostrokovnjaka.

Kar pokvari vtis, je bolj mizarske narave. Preostali del sten je oblečen v leseno srajčko, na katero se je še naslanjal komandant Stane, pravtako so plastična tla rahlo nekonkurenčna današnjim standardom pretoka množic in fizičnim specifikacijam ljubiteljev kulture. Najbolj pak bode v oči amatersko izdelana kabinica, ki pravzaprav sploh še ni dokončana, tako da vso elektroniko pač ne moremo namestiti na mesto, kamor spada. Pobarvana in skupaj zbita je naravnost katastrofalno, stopnice še niso videle vodne tehtnice, tisti kvazi oporni stebriček pa je postavljen na najbolj neposrečenem mestu in celotnemu mastodontu ne bo ravno prislužil Red Dot nagrade. Tako je to, če neki predsednik vaške skupnosti za izvajalca tesarskih del izbere nekoga, ki se (po naključju?) piše enako kot on. Kje je sedaj Pahor, da prepreči politično kadrovanje? 🙂

  1. Ta bo enkrat septembra, ko se nam obeta tudi veležurka. []