Danes smo se po priporočilu znanca in zaradi ocene v Mladini, ki nas je spomnila, da naj ne zavijemo zopet v neko generično gostilno, odpravili v dotično tajsko restavracijo, Da Buda.
Najprej priporočam, da si preberete prej omenjeni članek v Mladini, saj se z njim ne bi mogel bolj strinjati. Neredko so Ilovarjev trio in tudi ostali sladokusci zelo neprizanesljivi do ponudnikov hrane, čeravno se jim na pladnju ne znajde odojek, krvav biftek, žganci z dvojno zabelo ter slivovka v navezi s krepkim teranom. Ne da je s tem kar koli narobe, le oceno sem vzel s tovornjakom soli. In smo se odpravili na Tajsko. Lačni.
Ambient je, kot pravilno ugotavlja druščina okoli Roze Pajk, trendy in fancy. Očitno Japonci in Tajvanci najraje uživajo sushi in tom yum v postmodernističnih domovih, kjer ne manjka brušenega aluminija, ostrih robov in kolosalnih betonskih podpornikov. Seveda ne manjka obvezen kip Bude, ki bdi nad jedače željnimi obiskovalci. Ko si izbereš strateško pozicijo in tja posadiš zadnjico, te spreleti še ena nenavadnost. Zakaj zvočno zaveso ustvarja trendy trip-hop, lounge in pocukrani chillout? Nekako sem se nadejal nekaj sličnega pipi, s katero radi postrežejo Kitajci, a navsezadnje smo tu predvsem zaradi jedače inu pijače, ambient je skorajda drugotnega pomena. Čeprav se doma ne bi branil visoko stiliziranega WCja; tja sem nekajkrat odšel samo zato, da sem na stopnicah lahko voyeursko špegal Netajvancem pod nož in v posode.
Naš trio je sestojil iz treh polnoletnih osebkov1. Šokantno se nam je zdelo, ker smo do tretje ure lahko jedli le kosila, medtem ko je a la carte na voljo le PO tretji uri (?). Nekoliko čuden marketinški pristop, a se nismo dali motiti in iz petkovega izbirnika naročili (slika dolaj):
- spomladanski zavitki z zelenjavo
- marinirana piščančja krilca z wasabi omako
- Pad Thai rezanci s tofujem, zelenjavo, jajcem, arašidi in rakci
- piščanec z indijskimi oreščki
- solata s piščancem in ličijevim prelivom
Prva dva sta bila za predjed, lakoto smo odplaknili še vsak z enim ledenim čajem.
Potem pa pridejo na vrsto glavne jedi, kjer pa namesto bohotnosti tajskih okusov dobite slabe približke.
Žal. Resda še nikoli nisem prisostvoval kosilu pri Daengovih, a nekako se mi dozdeva, da tako praznih okusov Tajska le ne pozna. Čeravno so bila krilca začinjena s ščepcem cimeta in je bila omaka pri zelenjavnih zavitkih bolj sladka od sladke pokovke, je vse ostalo bilo, no, prazno. Še tista kvazi wasabi omaka je bila slaba imitacija spenjene in posladkane Thomy majoneze, ako se mi dozdeva, da je pravi wasabi vsaj na stopnji sveže naribanega hrena. Solata s piščancem je bila le to; kot da bi jo naredil doma ter pokapal z limono. Piščanec z indijskimi oreščki je bil zadovoljiv, a z zelo nepretresljivo izbiro zelenjave. Okus omake je zelo spominjal na kakšno kitajsko jed, riž pa je bil (tipično?) posušen in zlepljen. Moji Pad Thai rezanci so bili, na srečo, še najboljši in prijetna učna urica kombinacije okusov, saj limeta, limonska trava, tofu, rakci, jajce ter sladkor očitno dobro sodelujejo. Ledeni čaji so bili izvrstni ter izjemno osvežilni. Kombinacija tedna: zeleno jabolko in meta.
Po glavi smo zapravili 10 EUR, kar se ne sliši veliko, vendar smo le jedli kosila, pa tudi porcije niso, ne vem, kaj. Nad izkušnjo smo malo razočarani, zato bi Budi prisolil Mladinino oceno mirno prebavljeno. Verjetno bi bile jedi a la carte okusnejše, a to še ni izgovor, da so kosila tako medla. Buda, usliši nas!
- Počasi dohitevamo Ilovarjev oktet, saj nam je za vzgled. [↩]
