Danes, 8. 8. 2008 ob 8. uri in 8 minut po lokalnem času, so se začele 29. poletne Olimpijske igre. Tokrat potekajo v Pekingu, Kitajska. Deželica komunističnega kapitalizma, cenene hiper produkcije ter sladko kislih pečenih psov je uresničila stoletni sen in naposled le gosti olimpijske igre. Prebivalci so očitno zelo ponosni na status gostitelja, zato so se pospešeno učili tujih jezikov, odvajali so se pljuvanja, po vzgledu stare Juge so uvedli parne in neparne dneve za fijakanje po cestah, čeprav smog še kar trdovratno vztraja v zraku. Nasploh je govora o samih presežkih: o celotnem denarju, ki so ga Kitajci zapravili; o številu Pekinga varujočih miličnikov; o športnih objektih, ki so Država umetnosti (State of the Art, za neuke :)) in o resnosti zagotavljanja varnosti ter preprečevanje terorizma. S tako grmado prostovoljcev/vojakov kot jih lahko zagotovijo Kinezi, to niti ne bi smel biti problem. V spodnji galerijici si oglejte nekaj slik, kako so se kameradi pripravljali na boj z grdigrdimi teroristi. Preostal izbor najdete tu.
Aerobika
CSS policaji
Nebroj Kinezov
Še ena zanimivost obstaja glede letošnjih iger: so prve, ki so narejene izključno v High Definition tehniki. RTV Slovenija bo na svojem DVB-T kanalu igre poskusno prenašala, vendar brez komentatorja. Hm, je to sploh slaba novica? Vsekakor sem nalimam HD filmčke, samo da ujamem izmuzljiv signal.
Olimpijske igre izvirajo iz antike (leto 776 pred našim štetjem), ki so pomenila tekmovanja med državicami, katere so takrat sestavljale antično Grčijo. Vsake štiri leta je tako prišel čas, ko so si vsi lahko oddahnili, saj je za nekaj časa mir napolnil vso deželo, kar je bilo na samoumevno vojno stanje pravi presežek. Ta duh naj bi spremljal tudi moderne igre, a žal ni tako. Protestniki še vedno opozarjajo na kršenje človekovih pravic v Kitajski, aktivisti se zavzemajo za osvoboditev Tibeta, okoljevarstveniki vpijejo o onesnaženosti okolja v Pekingu in vobče, a jih palicaji naženejo s pendreki.
Danes tudi ni kaj bolj mirno v preostali Aziji. Vnela se je prava vojna med Gruzijo in Južno Osetijo, saj si slednja neznansko želi k sestrici Severni Osetiji pod okrilje mamice Rusije. Slednja vse skupaj le podžiga, ker podpira tako separatiste v Južni Osetiji kot v Abhaziji. Kdaj se bo človeštvo kaj naučilo?
Nezavedna malomarnost je podana, če se storilec ni zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Gre torej za primere, ko je iz kakega storilčevega ravnanja nastala prepovedana posledica, glede katere mu ni mogoče očitati ne naklepa ne zavedne malomarnosti, sodišče pa mora ugotoviti, ali je storilcu mogoče očitati, da bi se bil moral zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice. Namesto da bi raziskovali to, kar je bilo v storilčevi psihi (zavesti in volji), se sprašujemo o tem, kar naj bi bilo, bi moralo biti, pa v resnici ni bilo, in ali to lahko storilcu očitamo.
Tako o tej obliki krivde razlagajo starešine kazenskega prava še po starem KZ, kako pa ureja to novi KZ-1 mi ni najbolj jasno, dvomim, pa da je kaj bolj kateremu izmed zakonodajalcev. Kakor koli; besedico nezavestna sem spremenil v nezavedna, ker je prva inačica contradictio in adiecto, oksimoron. Nezavestnost odpira vprašanje prisotnosti zavesti, če pa te ni, je izključeno že ravnanje kot element splošnega pojma kaznivega dejanja in takrat kaznivega dejanja sploh ni. Zato mi je bolj smiselna nezavednost, saj storilcu očitamo, da se ni zavedal možnosti nastanka prepovedane posledice, čeprav bi se mogel in moral. Kakor koli drugič; trenutno ni čas za gramatikalno globoke, kontemplativne diskusije o obliki krivde, želim povedati le, da zadnje čase malomarnost opažam v celi vrsti dnevnih dogodkov. Začnimo pri Homeri:
Avtocesta, kakopak. Ali bolje: v nadvse popularnem predoru Šentvid. Po dolgih letih trpljenja na Celovški, smo ga le dočakali prejšnji mesec, saj je bil odprt skladno z uvedbo vinjet. Do sedaj je bil že petkrat zaprt, ker je odpadal luksuzni protipožarni omet. Voznik Sascha Eichmüller iz Hechingena v bližini Stuttgarta je bil zagotovo presenečen nad stokilogramskim pripadom na njegov Audi; še dobro, da so vsi odnesli celo kožo, avto pak ne. Zavod za gradbeništvo je ugotovil, da v ometu sploh ni vezivnega tkiva, zato naj bi tako rad odpadal s stropa. S tem se verjetno ne strinjajo delavci, ki omet odstranjujejo s pnevmatičnim kladivom, saj se nekje kot nalašč drži stropa kot pijanec plota. Kaj je šlo torej tu narobe? To, da minister Radovan Žerjav do nedavna ni vedel, da predor nima uporabnega dovoljenja? Da je SCT malomaren pri izbiranju podizvajalcev? So nas Angleži nategnili in z nevdelavo veziva prihranilil nekaj evrov? Čim prej naj se nekaj domenijo, medtem bomo vozniki z vinjetami dušebrižno opazovali najdražji kup odpadkov doslej (se mi zdi).
Na reki Savi pri gradbišču Hidroelektrarne Blanca se je v četrtek, 3.7.2008, popoldne zgodila tragedija. Ugasnilo je 13 življenj. Poslanec in župan, Kristijan Janc, je organiziral dogodek, imenovan Zadnji spust po Savi. Kako preroško. S kanuji so se spustili po Savi pod elektrarno še zadnjič, preden slednjo zaženejo in jo tako zaprejo za čolne. Nekaj članov posadke je bilo pametnih, zato so lepo na kopnem obhodili elektrarno, ostali so se zapeljali čez pretočno polje. Ne bo mi jasno, zakaj so silil tja s popolnoma neprimerno opremo. Zakaj bi se sploh hotel peljati pod ELEKTRARNO? Spodaj v galerijici si oglejte, kako zgleda prej omenjeno pretočno polje. Res bolj malo možnosti za preživetje.
Naslednji spodrsljaj prihaja, nepričakovano, iz uredništva 24ur.com. Deset dni po Blanci je okolico Kamnika zajelo strašansko neurje. Odpihnilo je strehe, ruvalo drevesa in pretreslo ljudi. Med vsem tem je bil najbolj bizaren pogled na predsednika vlade, ki si kvazi ogleduje škodo in sočustvuje z državljani ter jim trepljajoč jih po rami obljublja denarno pomoč (namesto da bi zavihal rokave in pomagal pokrivati streho), neprijetno situacijo pa veleumno zaključi kamniški župan, Tone Smolnikar, ko smehljajoč se izdavi, naj obupani domačini kar naprej pridno delajo, hkrati pa naj igrajo loto. Skrben župan, ni kaj. Ampak vrnimo se k 24ur.com. V vsej svoji napihnjeni ekskluzivnosti so se rahlo spozabili. Nek osebek je z (dokaj bornimi) Photoshop sposobnostmi prilepil tablo za Kamnik na zelo dramatično tornadovsko ozadje in ga poslal na 24ur.com, češ, glejte kakšen kažin sem pofotkal v Kamniku preden sta poleg mene pristala krava in pol hrasta. Vrli preiskovalni novinarji so “posnetek” brez pomisleka objavili in poželi val posmeha na slovenskem delu interneta. Kmalu so sramoto umaknili, a prepozno, saj imamo spodaj v galeriji priročen dokaz! Več pazljivosti torej. Oziroma zdrave pameti.
Tu so še torej obljubljeni posnetki v galeriji, avtorjev žal ne vem; če kdo prepozna tu svoja dela, naj se oglasi v komentarjih.
Danes smo veleslavno zaključili predsedovanje Svetu EU in Janez Janša bo spet imel čas za zajtrk/kavo/zunajzakonsko partnerico. Slovenija je kot najpridnejša komunistična punčka dobila v zaupanje cel kontinent. In izkazali smo se nadvse uspešno; kot se za pridno učenko spodobi. Vse smo peljali korektno, a hkrati ne preveč ostro, zato je pri nekaterih odločitvah ostal mlačen priokus, saj si slovensko vodstvo ni dovolilo (upalo?) poseči po strožjih ukrepih.
V teh šestih mesecih je bilo nekaj manjših spodrsljajev, a sledimo strategiji vladine brošurice in izpostavimo raje dobre plati. Najprej so se nekateri poslanci sklenili Pakt o nenapadanju. Februarja se je pripetila afera Diplomatska pošta z nečednim odtekanjem dokumentov sumljivim naslovnikom. Kmalu zatem se je vse skupaj uresničilo ob razglasitvi neodvisnosti Kosova in Srbi nam na prafaktorje razstavijo veleposlaništvo. Proti koncu nas je počastil še Hodeči Grmiček z obiskom vrha EU-ZDA.
Na domačem političnem parketu? Zapustila sta nas Marko Zorko ter Janez Drnovšek, tajkuni na žalost ostajajo in se debelijo, med drugim pa smo trmoglavo spreminjali zakonodajo in pokazali sredinca pokrajinam. Predtem si je naveza JBTZ še dvajsetič čestitala. Tokrat brez Tajkuna.
Na bolj lokalni ravni se ni ravno dosti spremenilo. Le kar bi morali videti eminentni gostje, so spedenali. Pučnik je dobil facelifting, zamenjali so celotno cesto na relaciji Brnik – Brdo, na končni destinaciji pa v Predosljah pa dodali še pločnik in javno razsvetljavo, za katero so se borili že dvajset let. Očitno bo potrebno predsedovanje EU spraviti še v kakšno vas. Pozabiti ne smemo še protokolarni objekt na Brdu za 15 milijonov evrov. Turistično podobo so hoteli zaokrožiti tudi Šenčurjani, a jim je s spomenikom krompirju nemarno spodrsnilo.
In je danes v imenu Slovenije Dimitrij Rupelpredal štafeto zi Frenč.
Danes imamo še en razlog za veselje. Oziroma dva, odvisno, kako gledate na te zadevščine. Po letih trpljenja Ljubljančanov je danes KONČNO odprt šentviški predor; Celovška bo končno našla svoj mir. Pravtako povezano s cestami od tega dne na cestah veljajo vinjete. Hrvati pa po alternativnih poteh v jok. Spodaj si poglejte nastop Jelinčiča in izvozno-uvozni saldo gradnje predora v Šentvidu.
