… and all I got was this lousy bulletproof T-shirt.
Ne, resno. Vojna je zajebana stvar, sploh ker se redko kdaj zgodi, da kdo ne umre. Ampak novinarka Tamara Urushadze ima jajca. Ob poročanju iz Gruzije jo zadane košček naboja; ostane mirna, gre po neprebojen jopič in nadaljuje z delom. Resnična predanost delu, ob katerem naši vrli raziskovalni novinarji zbledijo kot fotografija na soncu.
Danes smo veleslavno zaključili predsedovanje Svetu EU in Janez Janša bo spet imel čas za zajtrk/kavo/zunajzakonsko partnerico. Slovenija je kot najpridnejša komunistična punčka dobila v zaupanje cel kontinent. In izkazali smo se nadvse uspešno; kot se za pridno učenko spodobi. Vse smo peljali korektno, a hkrati ne preveč ostro, zato je pri nekaterih odločitvah ostal mlačen priokus, saj si slovensko vodstvo ni dovolilo (upalo?) poseči po strožjih ukrepih.
V teh šestih mesecih je bilo nekaj manjših spodrsljajev, a sledimo strategiji vladine brošurice in izpostavimo raje dobre plati. Najprej so se nekateri poslanci sklenili Pakt o nenapadanju. Februarja se je pripetila afera Diplomatska pošta z nečednim odtekanjem dokumentov sumljivim naslovnikom. Kmalu zatem se je vse skupaj uresničilo ob razglasitvi neodvisnosti Kosova in Srbi nam na prafaktorje razstavijo veleposlaništvo. Proti koncu nas je počastil še Hodeči Grmiček z obiskom vrha EU-ZDA.
Na domačem političnem parketu? Zapustila sta nas Marko Zorko ter Janez Drnovšek, tajkuni na žalost ostajajo in se debelijo, med drugim pa smo trmoglavo spreminjali zakonodajo in pokazali sredinca pokrajinam. Predtem si je naveza JBTZ še dvajsetič čestitala. Tokrat brez Tajkuna.
Na bolj lokalni ravni se ni ravno dosti spremenilo. Le kar bi morali videti eminentni gostje, so spedenali. Pučnik je dobil facelifting, zamenjali so celotno cesto na relaciji Brnik – Brdo, na končni destinaciji pa v Predosljah pa dodali še pločnik in javno razsvetljavo, za katero so se borili že dvajset let. Očitno bo potrebno predsedovanje EU spraviti še v kakšno vas. Pozabiti ne smemo še protokolarni objekt na Brdu za 15 milijonov evrov. Turistično podobo so hoteli zaokrožiti tudi Šenčurjani, a jim je s spomenikom krompirju nemarno spodrsnilo.
In je danes v imenu Slovenije Dimitrij Rupel predal štafeto zi Frenč.
Danes imamo še en razlog za veselje. Oziroma dva, odvisno, kako gledate na te zadevščine. Po letih trpljenja Ljubljančanov je danes KONČNO odprt šentviški predor; Celovška bo končno našla svoj mir. Pravtako povezano s cestami od tega dne na cestah veljajo vinjete. Hrvati pa po alternativnih poteh v jok. Spodaj si poglejte nastop Jelinčiča in izvozno-uvozni saldo gradnje predora v Šentvidu.
No, skorajda. Po mesecih ugibanja in podajanja dezinformacij v javnost smo le izvedeli, da se k nam prisvaljka danes ob 20.50 z Zračno Silo 1. Medtem pa je tajnim agentom načrte zrušila Laura Bush in kvazi nenapovedano včeraj priletela neposredno iz Afganistana.
George Bush se očigledno vrača po legendarnem obisku iz leta 2001, ko je takrat sam zrušil načrte tajnim agentom ter v Slovaško Slovenijo(!) na kavo z mlekom povabil Vladimirja Putina. V zvezi s tem je zelo zanimiv članek Marcela Štefančiča mlajšega, ko postavi hipotezo, kako je Jurij pred prvim obiskom mrzil Putina, po končani ceremoniji, pa Bush izjavi, da se mu je zazrl v dušo in spoznal, da je v bistvu dober človek. Seveda, ker naj bi ga naučil, kako naj ustvari teroriste ter iz te situacije izpelje formulo za obsedeno stanje, doktrino šoka, kjer si bo kasneje lahko marsikaj privoščil. Češ, pusti Putinu, naj sam obdeluje svoje teroriste, ti pa iznajdi svoje in ljudstvo ti bo jedlo iz roke. V kateri je RFID čip.
In tudi danes je Slovenija ritolizniško v podobnem stanju. Okrog Brda so delno postavili dodatno ograjo, zrak poleg naših varujejo še ameriške rakete, palicaji hlastno pregledujejo naključne avtomobile na Resljevi, z ogledalcem špegajo pod kikle tovornjake za bombe, cesto iz Kranja proti Medvodam nadzorujejo vojaki (žal, še ne v Patriah), kleni tajni agentje brez vratu s sončnimi očali nervozno tiščijo ljudi z ulice, na Pučniku se promet ne sme ustavljati, kuharji mrzlično nabirajo mak, ki bo končal v prekmurski sladici pri visokih gostih.
Kaj se bo izcimilo iz vrha EU-ZDA, verjetno vemo vsi. Veliko trepljanja po ramenih, mogoče pade celo kakšna deklaracija, bogsigavedi kakšnega asa ima Dimitrij Rupel v rokavu. Nato pa bo častna delegacija popakirala kovčke in se čim prej narisala v Obljubljeni deželi, kjer bodo vnučkom razlagali o dogodivščinah iz Slavonije. Vse je odlično sklenil Štefančič v svojem članku:
Mislite, da boste preživeli dan z Bushem? Ne, motite se: z njim boste preživeli življenje! Mislite, da bo obsedenega stanja konec, ko bo odšel? Da ga bo konec, ko bo konec njegove vladavine? Ne pozabite, logiko obsedenega stanja so kupili vsi.
Za konec lahko le izrazim upanje, da me ne bodo zaprli kot terorista in me mučili z kontroverznimi prepričevalnimi metodami. Samo spomnite se, kako je Busha neposredno ogrozil, ga razorožil in pritisnil ob zid z elektronskim pismom Sluga leta 2001!
